No more Mr. Nice Guy!

Pred nekaj dnevi sem v neki reviji naletela na članek o tem, ali znamo reči ne, in začela tuhtati… Večkrat sem se namreč že tepla po glavi, ko sem nekaj morala narediti, kot sem pač obljubila, čeprav mi do tega ni prav nič bilo. In takrat sem se vedno znova vprašala “pa zakaj hudiča nism enostavno rekla ne, ne bom, nočem, dej mi mir?!”. To isto vprašanje sem si ponovno zastavila pred kratkim, ko me je prijateljica prosila za pravni nasvet. Dragi moji, to (jaz in pravni nasveti) naravnost sovražim! Ne zato, ker ne bi rada pomagala prijateljem, ampak zato, ker jim moji pravni nasveti lahko prej škodijo kot koristijo. Nisem dovolj dobra, ne spoznam se na pravne zadeve, kot bi se mogla, predvsem pa se mi obrača, če samo pomislim na pravo v prostem času (jebat ga, tko pač je 🙂 ). Poleg tega prijateljem želim le najboljše, moji pravni nasveti pa to žal niso (najboljši pravni nasvet, ki ga lahko komu (prijatelju) dam, je priporočilo, na katerega pravnika naj se raje obrne). Namesto, da bi jaz prijateljici ob njeni prošnji to na prijazen način razložila, sem požrla grenkobo, in ji odgovorila le “valda, z veseljem ti pomagam” (danes je sicer ne upam niti vprašati, kako se je zadeva končala… 🙂 ). Mr. Nice Guy I am…

Počasi sem prišla do pomembnega spoznanja. Ni dobrih in slabih občutkov, so pač samo takšni in drugačni občutki (ki jih sicer lahko delimo na pozitivne in negativne). Vsi so pomembni in nujno potrebni, tako tisti, ob katerih se počutimo super, kot tisti, ob katerih se počutimo slabše in za katere upamo, da bodo čim hitreje minili. Ampak tako eni kot drugi morajo biti, so namreč naša reakcija na okoliščine oz. na situacijo, v kateri se znajdemo. In včasih se znajdemo v dobri situaciji, spet naslednjič se znajdemo v kakšni bedni situaciji. Sama sem ekspert za potlačevanje, odrivanje in negiranje “slabih” občutkov. Enostavno sem živela v prepričanju, da bom nekega dne dosegla ne vem kakšno stanje zavesti ali česar koli drugega, ko me ne bo nič več zjezilo, nič več razžalostilo ali me spravilo v slabo voljo. Živela sem v prepričanju, da je “vse v glavi” in da se v vsakem trenutku lahko odločim, da se ne bom počutila “slabo”, ampak se bom namesto tega raje počutila dobro, in to ne glede na situacijo, v kateri se nahajam. Trapaaaaaaa! Vrhunska koza sem in nič drugega! Končno sem dojela, da ni problem v samem občutku, ta je le reakcija na situacijo. In občutek potrebujem, tako tistega “dobrega” kot tistega slabega “slabega”, šele tako vem, v kakšni situaciji (dobri ali slabi) se nahajam. Tam je šele problem, v sami situaciji, v okoliščinah, v katerih sem se znašla. Če mi trenutne okoliščine namreč povzročajo negativne občutke, potem moram spremeniti situacijo, nekaj moram narediti, storiti, aktivno ukrepati oz. se umakniti, karkoli že, bistveno je, da pozornost usmerim “ven”. Svoje občutke, namesto, da jih spreminjam, bežim pred njimi, se jim skrivam in podobno, pa moram sprejeti, jim prisluhniti in jih upoštevati, hočejo mi samo dobro.

To pa pomeni tudi, da moram kdaj pa kdaj komu reči ne. Če se ob kakšni prošnji, predlogu ali čemurkoli drugemu pač ne počutim dobro, zakaj bi se spuščala v takšno situacijo? Če me nekaj navdaja z nelagodjem, se pač temu izognem, pa čeprav to pomeni, da prijatelju rečem ne. In prijatelji bodo to razumeli. No more Mr. Nice Guy 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s