Urban runner

Sssssovražim tek, ssssovražim Smrkce (no, Smrkcov lih ne). Za moje pojme ni tek nič drugega kot sodobna mučilna naprava. Pa vendarle tečem…

Tečem lahko kjerkoli in kadarkoli. Za tek ne potrebujem veliko. Ohranja me v splošni kondiciji in po teku se počutim fantastično, prijetno utrujeno in zadovoljno, ker sem nekaj naredila zase. A jaz pri teku trpim, od prvega do zadnjega koraka. Nekateri “odplavajo”, se potopijo v svoje misli, glasbo, okolico in pač tečejo. V moji glavi je ves čas prisoten monolog: “Ne morem več! Jz mam dost! Kok delč še? OK, sam še do tam.” Ves čas sem skoncentrirana na cilj, do tja moram preteči, in obožujem trenutek, ko ga dosežem. Pri meni tako pridejo v poštev le krožne ture, pa še te morajo biti take, da mi ne omogočajo kakšnih bližnjic (idealno je tako okoli jezera). Da bi tekla do neke točke in potem po isti poti nazaj, ni govora, obrnem se še preden dosežem izbrano točko. Pač ne morem več. Sem mojster izgovorov, ko pride do teka. In ti izgovori so celo tako dobri, da še sama sebe uspem prepričati v ne-tek. Bolj mi paše popoldanski ali večerni tek, pa vendar grem največkrat tečt zjutraj, saj imam sicer cel dan v glavi “Joj, še tečt morm dons. Kaj pa če grem raj jutr? Ma ne, dons morm. Hm, se mi zdi, da me neki boli…”

Moji “tekaški” začetki segajo v čas srednje šole. Takrat nekako začneš razmišljati in se zavedati pomembnosti dobre telesne kondicije in tako sem se nekekga lepega dne tudi sama odločila, da od zdej naprej bom pa tekla. Še dobro, da sem imela psa, drugače se namreč tudi do sosednjega polja ne bi spravila. Tam sem začela teči in… “Uff, jz ne morem več”. Niso minile niti 3 minute… No no, malo več pa že zmorem in spet sem se pognala… “Zdej pa res dost”. Morda so minile še naslednje 3 minute. Nič, danes ni pravi dan, da bi jaz začela teči. Bom naslednjič. Minilo je poletje, pozimi se valda ne teče in naslednjo pomlad se je zgodba ponovila. Dokler se nisem odločila, da temu naredim konec in se teka lotila sistematično. Kupila sem si knjigo! Prvo sezono sem knjigo brala in študirala, res se ne morem lotiti prakse, dokler zadeve dobro ne preučim, ddddd. Naslednjo pomlad sem bila “pripravljena”. Prvi teden, ko je bilo na programu 5 minut teka v kosu, sem se počutila fantastično, navdušena sama nad sabo, češ sedaj končno tečem. Naslednja stopnička v programu je bilo že 8 minut teka v kosu in moje navdušenje je nekoliko upadlo, splahnelo, počasi a vztrajno je izginjalo. Ko je bilo na programu že 10 minut teka brez ustavljanja, sem že na polno trpela, un cagr na uri se nikakor ni hotel premakniti in minute so se mi zdele kot ure. Ko sem prišla do 12. minut, sem dokončno obupala. Dokler me ni pred dvema letoma poklical Blaž in rekel: “Hej, odprl sem svojo tekaško šolo, jutri pričnemo s tekašnimi treningi, dej ulet!” In sem res. Pridno in vestno sem se udeleževala treningov. 14 dni. Potem pa je zapadel prvi sneg (ja, Blaž je s svojo šolo pričel konec novembra…) in razmere za tek so zame postale čisto prekrute. A na Blaža nisem pozabila in sem se spomladi (maja, ko se je že pošteno otoplilo) vrnila. Tekla sem v počasni, super rekreativni skupini, čvekala celo uro in se na koncu počutila izmučeno (vsaj tako se mi je zdelo), a zadovoljno. Kmalu se mi ni dalo več voziti se na drugi konec Ljubljane in sem začela sama teči po okoliških vaseh. Našla sem super krog, 20 minut, in jaz sem končno tekla. Celo poletje, v jeseni, ob sončnih vikendih celo pozimi, in nato zopet spomladi. Končno mi je uspelo!

O organiziranih tekih, tekmah in maratonih, ki so vedno bolj popularni, nisem nikdar razmišljala. Bi se jih z veseljem udeležila, a se mi zdi, da me na Lumpijev tek na 200 metrov nekako ne bi spustili. Vse, kar je več, pa se mi je itak zdelo waaaaay out of my league. Ko pa sem se pred mesecem dni vrnila z morja, me je pričakal Blažev mail: “S Pulz športom na maraton!”. Hm, 2 meseca priprav na maraton. 2 meseca sem še doma, moram trenirati in vzdrževati kondicijo, saj grem potem končno spet na valove. Kaj pa če grem kar na baby maraton? Če pretečem 10ko, bom presegla ne samo vse svoje cilje, pač pa tudi svojo glavo oz. kar samo sebe. Odhod na drugi konec sveta bo potem mala malica. “Hmmmm Blaž, kdaj se vm lahko prdružm?”. Nisem več v super rekreativni skupini, odločila sem se, da se bom matrala in tako celo uro laufam, sopiham in lovim super hitro skupino, sem na svojem maksimumu, medtem ko imajo oni danes na sporedu u izi tempo. No ja, vsaj nimam časa razmišljati o tem, ali maram teči ali ne, samo gledam, kam hudiča so zdaj zavili, in tečem, kar me nesejo noge. Včeraj pa smo imeli kao generalko za maraton. Po trasi, da malo vidimo, sprobamo, se prepričamo o svojih zmožnostih in sposobnostih. Celo dopoldne sem bila živčna, kako bom pretekla 10ko. Danes jo bom prvič ever! Kaj če ne bom mogla več? Kaj če obupam? Kaj če… Sto in eno vprašanje. Začeli smo teči, prvi metri so mi itak težki, nato se nekako ufuram in laufam. Nato smo prišli do razpotja. 10ka tu zavije nazaj proti mestu, ostali gredo levo. “Lana, sej ti greš valda z nami! Desno bo prehitr konc, v nedelo popoldne se ti pa itak nikamr ne mudi. Dej dej, sej zdej smo že skor na tretjini. Boš vidla, čist u izi. Sej se bomo ustavlal vmes.” In že sem tekla, stran od mesta. Sprva je bilo res u izi, nato so noge postajale vedno težje. “Ah, sej gremo že nazaj proti mestu! Pfssss, đabe. Če bi vedla, da je to tok lahko, bi pa večkrat jz to odlaufala…” A nenadoma smo zopet zavili stran od centra, proti Ruskemu carju. “A me vi hecate?” Takrat se je začela borba z mojo glavo. “Sm sred Bežigrada, avto mam v centru mesta, sem brz telefona, brez keša za taksi, ko bi vsaj Urbano mela s sabo… Joj, mim Matica tečm, njega pa lih dons ni doma, k bi me sigurn pelu dam, če bi ga prosila. A joj, a smo se mogl preselt z Gorjančeve (pri Ruskem carju), če bi bli še vedno kle, bi šla loh sam domov.” in podobno… Končno smo prišli na cilj! Zeblo me je, noge so me bolele, koleno bi najraje zamenjala za novega. Slabo mi je bilo, celo noč od utrujenosti sploh spati nisem mogla, še dobro, da sem danes na dopustu, ker se ne morem pobrati s postelje. 21ka je padla! And I’m too old for this shit! Pa vednar se počutim naaaaaaajbolš ever! Dosegla sem nekaj, o čemer si niti sanjati nisem upala. Presegla sem samo sebe. Zmagala sem! Če bi kdo rad premaknil goro, nej sam mene pokliče 🙂 (sam, da me neha vse bolet…). Hvala Blažu, Mihatu in vsem ostalim Pulz športovcem! Aaaaaaaaaaaaa, stoked (bi rekli surferji).

3 thoughts on “Urban runner

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s