Auckland it is!

Po dveh dneh na avionu sem vendarle prispela na to stran sveta. Fak, res je deleč!

Auckland-u sem se najprej mislila po vsem izogniti (nazadnje, ko sem bila tu, me nekako ni preveč navdušil), a sem se potem odločila, da se za nekaj dni vseeno ustavim tu, se naspim, uredim vse potrebne formalnosti, predvsem pa mestu dam priložnost, da me prepriča, očara in začara. No, nič od tega mu ni uspelo…

Auckland je milijonsko mesto in zame preveliko. Sam center je sicer zelo majhen, ena glavna ulica (Queen’s street, kaj pa drugega), na kateri ena trgovina sledi drugi, na izbiro imaš kup najrazličnejših coffee shop-ov in restavracij, tako s hitro, kot s tisto malo počasnejšo hrano, če nimaš kaj početi, se lahko kratkočasiš v kakšen izmed shopping centrov, to je pa to. Nebotičniki in ultra moderne stolpnice, med katerimi se sem ter tja skriva kakšna majhna kamnita cerkvica, ena ulica ni ravna, zato moraš ves čas hoditi gor in dol, na vsakih nekaj korakov se kakšen človek vrže s kakšne stavbe (bungy je tu zelooooo popularen), križišča in semaforji so smešni (čakaš, da cesto prečkajo pešci, nato še malo čakaš in nato spet cesto prečkajo pešci, potem pa počasi tud avto dobi zeleno), nemogoče je najti kakšen »Mercator«. Na vsakem vogalu je sicer t.i. Convenience store, ki ima bolj kot ne naravo naših bencinskih črpalk, kjer dobiš osnovna živila po višji ceni. Po dveh dneh avionske hrane sem si želela le sadje, a ga nisem uspela najti. Sem vprašala prodajalca (običajno Indijec), če morda ve, kje bi lahko kupila sadje, pa mi je povsem začudeno rekel (z indijskim naglasom): »Pa saj ga imam jaz!« Usmeril me je na »oddelek s sadjem« in… Res ne vem, kako sem to lahko spregledala?! Imel je celo polico, na kateri sta bili dve rahlo gnili banani, tri pomaranče in ena cela hruška. »Hm, mogoče bom na sadje še malo počakala…«. V centru ne zaslediš Novozelandca oz. Kivija (mim grede: pred mnogimi leti so kot simbol dežele upodobili ptička kivija; ta simbol so nato med 2. svetovno vojno prevzeli vojaki na svojih uniformah, v neko skalo naj bi ga tudi vklesali in od takrat naprej je Kivi sinonim za Novozelandce in za vse ostalo, povezano s to deželo), so samo Azijci, Indijci in sem ter tja kakšen Arabec. V trgovinah, v kavarnicah, na busih, povsod. Sem ter tja zaslediš kakšnega Maora (tudi kakšno starejšo žensko s povsem potetoviranim obrazom) oz. drugega Polinezijca, to je pa to.  No, po eni strani še dobro, da ni prav veliko Kivijev, le-te je na trenutke namreč kar težko razumeti. Ta njihov naglas… kot da bi se pogovarjal s kakšnim povsem pijanim Angležem, ki ob 6ih zjutraj tava po mestu in po naporni noči išče pot proti domu. Ja, tko so slišat. No, ampak na tiste Kivije, na katere vendarle naletiš, so pa ekstremno prijazni, vljudni, pogovarjali bi se s tabo, zanima jih vse o tebi in pripravljeni so ti pomagati po najboljših močeh. Občutek ob tem je res dober! Mesto se nikdar ne umiri, tudi ponoči ne oz. ponoči se zdi, da šele res zaživi (kot da ni dovolj živahno že čez dan). Muzka, škripanje avtomobilskih gum, policijske in druge sirene, sem ter tja mimo pritrobi kakšen tovornjak, folk, potem pa še vsake toliko časa glasen »aaaaaaaaaaaaaaaaa« (ja, tako je, če imaš čez cesto od hostla, v katerem skušaš spati in ujeti časovno razliko, kaj drugega kot bungy…). Ne, v centru resnično ni za biti 🙂

No, ampak takšen je samo strogi center mesta. Včeraj sem skočila na ladjico (s te perspektive mi je pa mesto zelo všeč) in se odpeljala na enega izmed otočkov v Auckland harbour-ju. Rangitoto island (končno sem si zapomnila ime, tale maorščina mi dela še kar nekaj težav…). Gre za najmlajšega izmed otočkov tu naokoli, star je šele 600 let in je vulkanskega izvora. Vulkan ne dela več (vsaj včeraj ni… še dobr 🙂 ), zato pa ponuja res lepe možnosti za sprehod po njem, za vzpon do kraterja in za potep po nekakšni džungli (vegetacija je res edinstvena, vse samo zeleno in nekaj grmičkov z roza in belimi cvetki). Ko sem tako sama tavala naokoli, me je sicer ob vsaki sumljivi doooolgi stvari (npr. veji) kar malo stisnilo pri srcu… »o-o-u, kača!« Še dobro, da sem pred tem prebrala, da na Novi Zelandiji le-teh ni. In po izkušnji na letališču tudi ne vem, kako bi se sem uspele pritihotapiti. Takoj ko stopiš na trdna tla, že naletiš na prva opozorila, da v državo ne smeš prinesti čisto nič, kar bi bilo organskega izvora. Sadje, zelenjava, druga hrana, blato in drugo. Če imaš, kaj takega ali temu podobnega pri sebi, moraš to prijaviti, da pristojni to temeljito pregledajo, v nasprotnem primeru te čaka precej visoka denarna kazen. In tako sem seveda čisto pošteno in rahlo v strahu pred kaznijo uradniku na letališču povedala, da imam s seboj piškote. »Kakšne piškote?« »Mmmm, ful dobre, oblite s čokolado, mi jih je Klemzi prnesu iz Portugalske, ampak sej so originalno zapakirani, mogoče sam mau zmečkani…« »OK. Piškote lahko obdržiš. Imaš čevlje?« »Ja valda da mam čevle,dddddd (kakšne neumnosti ta sprašuje?)!« »Take pohodne čevlje? Ali so novi? Kdaj si jih nazadnje uporabila? Pa kje si z njimi hodila? Ali so umazani?« »Hm… ja pohodni so, pa niso novi, pa enkrat lani sm šla nekam v en hrib z njimi, tko mal po gozdu, mal po skalah, v bistvu se res ne spomnm… sam ja, oprani pa niso…« Po skrbnem pregledu mojih čevljev in rentegnu moje prtljage so me Kiviji vendarle spustili na svoje ozemlje. Le kako naj bi ob vsem tem prišla sem kakšna kača?!?

Kakorkoli, končno sem spet čisto pravi turist! Eden izmed mnogih, a na nek način vseeno nekoliko poseben. Na trenutke se počutim celo kot kakšen marsovec ali mutant. Vsi namreč nemoteno hodijo naokoli v kratkih rokavih in hlačah, na noge ne dajo več kot japank, potem pa mimo prikorakam jaz, v dveh majicah, puloverju, jakni, šalu in kapi, z dolgimi hlačami in supergami. OK, morda res pretiravam, a nič bolj kot vsi ostali pretiravajo v drugo smer. Mene pač zebe. Zato pa se danes tudi nisem udeležila vsakoletnega plavanja čez Auckland harbour. No, če sem poštena, bi me plavanje verjetno že ogrelo, bolj sem se ustrašila razdalje, ki bi jo morala preplavati (2,9km). Je bilo pa ful lepo videti vse tekmovalce in njihove navijače. Naslednji vikend pa Auckland gosti še tekmo svetovnega pokala v triatlonu (Matic, mogoče majo tudi kakšno baby različico, dej ulet!), tako da mesto se očitno prebuja, poletje je pred vrati, ou jeeee!

6 thoughts on “Auckland it is!

  1. Zanimivo, zanimivo!!! Ja kolk pa je stopinj, da te zebe? No pol pa boljš, da si šla, ker je tuki že pod nulo – ma ja no ponoč!!! Uživaj!!!

  2. Mal je daleč, drugač pa z veseljem :). Sam zdej si pa res v deželi ekstremnih športov in triatlona…sm ti kr fouš. Morš kej sprobat,… pa sporoči kako je bilo! Uživej!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s