Raglan, the place to be!

Kaj hudiča mi je bilo tega treba? A mi doma kej manjka? Pa sej v službo hodt ni tok slabo? Pa sej 20 dni dopusta je čist dost, a ni? Joj, pogrešam domače… Pa prjatle… Pa kdo se bo zdej s Tilnom igral? Pa komu bo Frenk težil? Aaaajajajaaaaj… Ta in podobna vprašanja so ob prihodu v Raglan zbledela…

Raglan je majhno (ampak res majhno) mestece, kjer se vse vrti okoli surfanja (ampak res vse). Center (če temu sploh lahko rečem center) predstavlja ena ulica oz. njenih 200m, kjer je pekarna, hotel, supermarket (imajo sadje), knjigarna, avtomehanik, nekaj trgovinic, nekaj kavarn in restavracij, shaper (tisti, ki izdeluje surf deske), policijska postaja, knjižnica, pošta, bankomat  in night club. To je pa to. Mestece je res na podeželju, uro vožnje ven iz Hamiltona proti zahodni obali severnega otoka Nove Zelandije. In na tej poti ni nič, z izjemo kakšne hiše, nekaj kmetij in pa veliko ovc. Vse je živo zeleno (no, ovce so bele). Raglan ima dušo (karkoli to že pomeni, ampak zdi se mi, da se tko reče), osvoji te, zasvoji in enostavno nočeš več oditi.

Teden dni sem preživela v hostlu, kjer sem spoznala backpackerje iz vsega sveta (Nemcev tu kar mrgoli, Angleži jim uspešno sledijo, nekaj je Francozov in Južnoameričanov, Kanadčani in Američani tudi niso nič presenetljivega, sem ter tja kakšen Nizozemec) in kar nekaj se nas je odločilo tu ostati dlje (v bistvu vsak, ki pride sem, tu tudi ostane). Pisana druščina, Lea bi rekla »ojej, sami attention freak-i na kupu«, večina nas potuje samih, vsi pa zelo na izi. Naše zgodbe so podobne: »ja, sej je lepo doma, ampak ni pa tko zanimiv k kle«.

Tukaj si brez avta kar izgubljen. Centra se hitro naveličaš (v trgovino še hodiš, kavarne in restavracije so predrage, na pošto moraš sem ter tja, policijske postaje se raje izogibaš, upam, da mi ne bo treba prepogosto viseti pri mehankarju), surf spoti in plaže pa so nekoliko ven iz mesta. Vendar kupiti avto v Raglanu… za to človek potrebuje kar nekaj sreče. In meni se je tudi tokrat nasmehnila :). Grem prvi dan na plažo in ob cesti zagledam belega Subaruja z oznako »na prodaj« (v angleščini, da ne bo pomote). Pokličem lastnika, se zapeljemo en krog, uredimo papirje, zberem denar in čez dva dni je avto že moj. Willy, the white thunder. To je njegovo ime. Uuuu, kako bleščeče ime boste rekli, ampak to je pa tudi vse, kar se na njemu blešči. Avto je super star. Tako star, da sem si rekla »še dobr, da mam že skor 30 let, k drgač bi bil ta avto skor starejši k jz«. Ampak zaenkrat deluje, pa še moj surf lih paše notr :).

Danes sem se izselila iz hostla, v svojo »hiško«, pravi surf shack. Od centra je oddaljena cca. 8km, ampak je pa na spotu, kar pomeni, da zjutraj samo skočim v neopren (bolje rečeno se stlačim vanj), pograbim desko in stečem po stezici na plažo, stečem po skalah, se vržem v vodo in odpedlam v line-up. Whale bay je moj local spot. Lahko pa si poleg neoprena obujem tudi japanke in grem nekaj 100m peš po cesti, se spustim po hribčku navzdol, skrijem japanke v grmovje, stečem po skalah, skočim v vodo in spet odpedlam v line-up. Manu bay, najbolj popularen break tukaj, je namreč takoj za vogalom. Ob takšnem podvigu pa ne rabim skrbeti niti kam bi skrila ključ, saj le-tega sploh nimam. Hiške se namreč ne da zakleniti. Baje naj to ne bi bil problem, nepridipravov tukaj namreč naj ne bi bilo (ali pa so vsaj preveč zaposleni s surfanjem). Hiška (v bistvu je bolj neke vrste garsonjera v hiši) je res majhna, ena soba s kuhnjico, kavč, postelja, kopalnica in pa terasa. Vse je skrito v »jungli«. Lastnica živi v zgornjem nadstropju in ima naaaaaaajhujšo teraso na svetu, res ogromno, obsijano s soncem (kadar lih ne pada dež) in z razgledom direktno na Whale bay. Še dobro, da je čez dan nikdar ni doma, tako da se lahko praktično kadarkoli splazim gor. Sicer pa, tudi če bi bila doma, mislim da ne bi imela nič proti. Angležinja je, nekje srednjih let, živi sama, dela v Hamiltonu, ima tri pse in en kup kipcev Bud, pa še fuuuuuuul prijazna je. Trenutno si hiško delim še z dvema Nemkama, Francoz je pa skoz na obisku, tako da dolgčas nam ravno ni :).

Mami bi bla fuuuuul ponosna name – prva stvar, ki sem jo prijela v roke ob vselitvi, je bil sesalec! Mogoče mi (Slovenci) pretiravamo s čistočo, ampak hiše, stanovanja in domovanja so pri nas večinoma zelo lepo urejena. Pospravljamo, čistimo, ko se kaj pokvari, popravimo (no, ne jaz, to pri nas delata mami in oči, če sem čisto poštena…). V nasprotju s Kiviji (in Avstralci, kot sem imela priložnost spoznati pred nekaj leti), ki na to ne dajo prav veliko. Domovanje predstavlja očitno le streho nad glavo, pa kaj, če so vse povsod pajčune, pa kaj, če stoli razpadajo, miza rjavi in pipa ne dela. Da bi počistili kopalnico? Mah ne, sej ni panike. Ne, tega enostavno nimajo v sebi in hiše (ki so med drugim res hude oz. bi lahko bile) se pač starajo in razpadajo. Enako je z našo hišico. Naj bi jo pred dnevi pospravila neka čistilka, ampak resnično upam, da ji lastnica za opravljeno delo ni plačala. V sesalcu je sedaj namreč res en kup pajkov (lahko se grejo cirkus al pa kej, sam da naujo vn prlezl…).

Sem precej nepotrpežljivo in pogosto neučakano bitje. Jaz bi vse takoj, zdaj in bog-ne-daj, da imam kakšno minuto preveč časa, ker se že dolgočasim oz. imam občutek, da nekaj zamujam in da moram nujno kaj početi. Vse moram imeti splanirano, vse mora biti vnaprej predvideno, prostora za presenečenja skoraj ni. V umetnosti se mi zdi, da obstaja pojem »horror vacuui« (če se še prav spomnim Narcisinih besed). V nekem obdobju (ne spomnim se v katerem) so rezbarji izdelovali oltarje, pri tem pa niso pustili nobenega praznega prostora, vse je moralo biti »napolnjeno«. In za to »boleznijo« trpim jaz, le da v časovnem smislu. Če imam slučajno kaj preveč časa, se mi zdi, da nekaj zamujam, nekaj izgubljam. Kr neki. No, tukaj tega občutka nimam več! Tu imam časa na pretek, edina moja »skrb« je, kdaj in kam in s kom bom šla danes surfati. Nikamor se mi ne mudi. Nič ne zamujam, ničesar ne izgubljam. Samo sem, v trenutku, tukaj in zdaj, počnem nič, le na polno uživam. Spoznavam nove ljudi, družim se, s komer mi paše, nič mi ni treba. Tokrat prvič potujem tudi brez vsakršnih planov. Pojma nimam kaj bom počela danes zvečer, jutri je še večja neznanka, koliko časa bom v Raglanu in kaj bo moja naslednja postaja se mi tudi sanja ne. Kaj bom počela v življenju? Pffff, who knows…In počutim se naaaaaaajbolš ever!

6 thoughts on “Raglan, the place to be!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s