Iz viseče mreže

Ležim v viseči mreži in skušam razvozlati res zapleten intelektualni problem: kako obesiti še drugo visečo mrežo (prve nisem obesila jaz)? Mislim, da sicer ne bi smelo biti tako težko, a rešitve še kar nisem pogruntala. V viseči mreži možganček pač ne deluje najbolje…

Na Novi Zelandiji živi cca. 4 mio prebivalcev in cca. 47 mio ovc. To pomeni, da na posameznega prebivalca pride 11 ovc. Da sem prišla do pravilnega izračuna sem rabila kar cel teden, prvi teden sem namreč živela v prepričanju, da je na tem koncu sveta vsaj 1000 ovc na prebivalca. No, ta bi bla res kr mau kruta… Ampak ja, razmišlat v viseči mreži…

Sedaj smo se že dodobra vselili v našo novo hiško. Po tem, ko sem celo posesala in se znebila pajkov, sem jo še dodatno spimpala (viseče mreže pa take fore), tako da je sedaj res huda. Nam je pa postregla tudi že s prvo prigodo… Ko človek pride iz hladne vode in ne čuti ne stopal ne rok, ni lepšega kot pol ure samo stati pod vročim tušem. In to sem tudi naredila, pa nisem bila edina. Res je pasalo! Problem je nastal naslednje jutro, ko si nisem mogla niti zob umiti, saj iz pipe ni pritekla niti kapljica vode. Hm, kaj pa zdej? Če k temu dodamo še možgančka iz viseče mreže…? Spraznili smo vse zaloge vode, da smo se nekako spravili k sebi, uspelo nam je skuhati tudi čaj. Kaj bomo pa z goro posode, ki je ostala od večerje?

In smo tuhtali… Nič, zložimo jo v kartonasto škatlo (druge pač nismo imeli), jo odnesemo na plažo in tam pomijemo. Super ideja! Le da nismo vračunali, da morda naša škatla ne bo zdržala tolikšne teže. Na poti proti plaži se je škatla nenadoma raztrgala, kastrola je na ves glas treščila po tleh in se skotalila po hribu navzdol. Krožniki, šalice, sklečke in kozarci… well, they didn’t make it… No, je blo vsaj ful mn za pomivat 🙂 Sem pa nato odšla na krajši izlet v Hamilton (v Raglanu namreč nimamo večjih trgovin) in nakupila cel nov set.

Še vedno pa smo bili brez vode. Poiskali smo vse možne steklenice, plastenke in podobne kante, ter znosili vodo s plaže. K sreči je v bližini obala, tam pa javno stranišče, tako da smo tudi ta del preživeli. Po surfanju v še vedno mrzli vodi tokrat žal ni prišlo v poštev polurno stanje pod vročim tušem, ampak slačenje neoprena zunaj, pod ledenim tušem in na super mrzlem vetru. Južnik (veter, ki piha z juga in je mrzel tako kot naš severnik, ne vem pa, če je to njegovo originalno ime…) nam že cel teden dela družbo. Tako kot sem si včeraj želela dež, si ga nisem še nikdar. Lastnica nam je namreč zaupala (po tem, ko se je opravičila, ker nam ni prej povedala, da moramo z vodo ravnati kar se da previdno in šparovno), da smo tu odvisni od deževnice…

Ko sem že pri vodi… Na Novi Zelandiji imajo najbolj trapaste pipe. Ena pipa za vročo vodo in druga pipa, od prve oddaljena približno 20 cm, za mrzlo vodo. Ne pod eno ne pod drugo ne moreš prav dolgo držati rok. Hm, kako naj potem pomijem posodo? Kako naj si umijem zobe? Pa obraz? Na ta vprašanja še nisem našla odgovora (morda zato, ker preveč poležavam v viseči mreži…). No, vsaj tuš ima enotno zadevo, iz katere dejansko lahko dobiš toplo vodo. Top shit!

V mestu nimamo kina, je pa ob sredah zvečer organiziran movie night. Pri enemu domačinu, Tony-ju se mi zdi, kar v njegovi dnevni sobi. Ima ogromno (sicer spet na pol razpadajočo) hišo z veliko dnevno sobo, nekaj sofami, kavči in veliko stolov. Na steno obesi rjuho in rola filme. Ena soseda peče kokice (tooooook zanič kokic še u lajfu nism probala!), druga pripravlja načose, tretji sosed pa  je prinesel pijačo. In mamo kino 🙂 Včeraj so bili na sporedu trije krajši dokumentarni filmi. Enega je naredil Pedro, Perujec, ki že 6 let potuje po svetu. Govori o njegovem vzponu na Machu Pichu med njegovim zadnjim obiskom Peruja. Film je predstavil pred kratkim na festivalu v Queenstown-u in zmagal. Film je bil zelo zanimiv, le nekoliko pozno je bil na sporedu, pa še na kavču sem sedela, tako da sem proti koncu že na pol dremala… Kot sem že omenila, so domačini tu hudo prijazni. Ogovorijo te, se pogovarjajo s teboj, pokažejo zanimanje zate, te povabijo k sebi in podobno. Tako tudi kino v Tonyjevi dnevni sobi ni nič nenavadnega. Mami, kaj pa če bi to tud pr ns uvedel? Ob torkih na primer, po Šuici razlepim vabila, oči peče kokice,…

Nimamo pa le “kina” v mestu. Imamo tudi en night club, kjer se vsak teden odvije vsaj kakšen koncert. Prejšnji teden smo tako imeli priložnost spoznati Urban(neki), imena si nisem povsem zapomnila, tri modele iz Wellington-a. Kaj dobiš, če daš trem gikom inštrumente v roke? Takih zvokov, predvsem pa takih kombinacij še nisem slišala, da o njihovi podobi niti ne govorim. Navdušili so me! Sam ne me pa sprašvt, kakšno zvrst glasbe so igrali… Ob sobotah se night club spremeni v diskoteko, kjer gostujejo različni DJ-ji in zadnji je vse do 1h zjutraj (takrat se namreč zadeva zapre, kar meni povsem ustreza 🙂 ) vrtel nek sumljiv drum’n’base. Ker pa je to edino mesto dogajanja, se tu zbere vse, mlado, staro, domačini, priseljenci, turisti,… Najboljše pa je ob nedeljah. Sunday sessions se začnejo že ob 15h popoldne. Zunaj. DJ, kavči, mizice, sonce, pivo, načosi in spet celo mesto.

Danes je celo dopoldne deževalo. Jupiiiiiiiiii, spet mamo vodoooooo! Tako lahko sedaj mirno poležavam v viseči mreži in razmišljam le še o tem, kako obesiti še drugo visečo mrežo 🙂

One thought on “Iz viseče mreže

  1. Ločeni pipi se uporabljata tako, da umivalnik najprej zamašiš in vanj naliješ vodo iz vsake pipe. Poraba vode je tako manjša. Drugače pa obstaja tako imenovani gumijast Y nastavek, ki združi obe pipi v eno.
    Problem viseče mreže boš pa že natuhtala glede na to, da maš zlo velik časa 😛

    LP,
    BNG

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s