Zima za en dan

Jonathan: “Hey Lana, where are you going?” Lana: “Oh, I’m going to put myself into a library.” Jonathan: “What? You’re going to sit on shelf next to the books and people could borrow you for a week or so?” Lana: “Hell no! I want to become a member of a library. I don’t know how you guys say this in English… Weird Canadians…” (smeh)

Filip: “Thekla, can you cut a pumpkin?” Thekla: “Here you go.” while passing Filip an orange vegie cut in small pieces. Filip: “What’s this? I wanted a green one!” Thekla: “Oh, you wanted zucchini? You said pumpkin to me…” Filip: “Well I meant baby-pumpkin, but I guess English people do not call it that way…” (veliko smeha)

Thekla: “Oh, this artist, he’s a really good singer but he’s really ugly. He looks abused! He must have been taking drugs for ages!” Filip: “A je rekla, da zgleda abused…” (spet smeh)

Lana: “Frenchie, drop by for a dinner tonight!” Antoine, le Frenchie: “Oh, cool! I’ll bring a desert!” Lana: “A desert? No, we don’t need this. But you could bring something for dessert!” (še več smeha)

Ja, angleščina ni naš prvi jezik, zato pa se na ta račun res veliko smejimo 🙂

Prejšnji teden sem se končno spravila k delu. Kot sem že omenila, sem se dogovorila v eni trgovinici, da sem ter tja pomagam lastnici kot eden izmed volunterjev. Gre za t.i. pravično trgovino, kjer prodajamo vse mogoče izdelke, spominke, posode, šalčke, oddeje, nakit, kavo, čaj, čokolado, in še in še, vsi ti izdelki pa prihajajo iz revnejših držav, cena, katero naj bi izdelovalci za svoje izdelke dobili, pa naj bi bila pravična. Gre torej za neke vrste dobrodelno organizacijo. Jutro je bilo mirno, brez večjih posebnosti, skupaj z Ilody, dekletom iz Nove Kaledonije, sva hitro naredili, kar nama je bilo naročeno, nato pa je lastnica rekla, da lahko greva. Tako sem z delom zaključila še preden sem res začela. Hm, na tako službo bi se pa lahko navadla 🙂 Preden sem se odpravila proti domu, sem zavila še na pošto, pot pa me je vodila mimo restavracije, v kateri sem mimo grede povprašala še za delo, tako plačljivo. Res je skrajni čas, da se iskanja službe lotim kar se da resno in vneto. K sreči sem naletela na lastnika in k sreči mu je isti dan sodelovanje odpovedala neka druga bejba, tako da me je klical še isti večer in mi ponudil službo. “Lahko prideš v nedeljo zjutraj?” “Itak!” Pa imam službo 🙂

Ko sem opravila na pošti, sem se napotila proti domu. Ker nisem imela avta, sem domov odštopala. Pri nas doma namreč nimamo telefonskega signala, tako da nikogar nisem mogla poklicati, da bi me prišel iskat. Itak so bili pa vsi na plaži in me tako ali tako ne bi mogli pobrati. In tako sem šla na štop, kar je v našem mestu sicer precej običajno in tudi zelo enostavno, saj se že skoraj vsi poznamo med sabo. No, jaz sem magnet za čudake. In tako mi ustavi en tip s kombijem in mi reče: “Sam grem samo do plaže.” “Ja super, tam so itak moji prijatelji, pa bom šla z njimi pol naprej.”  “Iz kje pa si ti? Pa kaj kle počneš? Jz sm učitelj surfanja, imam svojo šolo. Zdej iščem kakšnega učitelja.” mi pove med drugim. “Hm… danes je tvoj srečen dan! Pravkar si ga našel :)” Potem sva še kakšno uro sedela v avtu, saj model nikakor ni mogel razumeti, kako imamo lahko v Sloveniji učitelje surfanja. “Ja kje pa surfate? Pa kje učite? Pa kdo vam je dal licenco? Kaj bi nardila, če se nekdo utaplja v vodi?” Po skrbnem pregledu moje licence, je Steve ugotovil, da je očitno veljavna tudi na Novi Zelandiji in tako sem dobila službo, še eno (pa se iskanja službe resno še niti lotila nisem…). In spet smeh, slovenski učitelj surfanja na Novi Zelandiji, kdo je še to vidu 🙂

In zdej mam spet problem, a očitno ne več dovolj časa za visenje v mreži, da bi ga lahko zlahka rešila 🙂 Nočem namreč preveč delati. Zadnji mesec na počitnicah sem se res razvadila in pojma nimam kako bom opravila z eno službo, kaj šele z dvema in še prostovoljstvom v trgovinici zraven. Moram se odločiti za eno, toda katero? Kelnarca v restavraciji: nižja plača, a več ur, pa še s Theklo (mojo cimro) bova verjetno skupaj delali, tako da bo zabavno, čeprav na trenutke naporno. Učitelj surfanja: boljša plača, denar na roko, a manj ur, pa še v vodi moram stati in delati moram tudi v dežju. Hm, preveč za mojo razvajeno rit… Še razmišljam… Nagibam se k delu v restavraciji, za surfanje pa bi se morda poskusila dogovoriti ob prostih (in upam, da sončnih) dnevih. To bi šlo… Glavni pomislek glede dela v surf šoli mi namreč predstavlja Steve, njen lastnik. Model je čuden (saj sem rekla prej, da sem magnet za čudake). Je ful prijazen, ampak deluje kot da bi bil ene 20 let na drogah, potem pa je srečal Jezusa, ki mu je pomagal najti pravo pot. “Za moje učence hočem le najboljše. Učim kot Jezus, vse dam od sebe, sem stoodstotno osredotočen na surfanje, učenje, učence in uro. Kateri veri pa ti pripadaš? Kako nobeni? Kako to misliš? Kako sploh živiš?” Morda mu delam krivico…

Druga stvar, ki pa se mi upira pri službi kot učitelj surfanja pa je surf scena v Raglanu. Tukaj je nekaj surf šol in imela sem priložnost spoznati kar nekaj ljudi, ki pripadajo različnim šolam. Vsak zase pravi, da je njihova šola najboljša in oni najboljši učitelji, medtem ko druge šole in njihove učitelje naravnost sovražijo in močno prezirajo. Se res hočem zapletati v to? Poleg tega pa je v Raglanu močno prisoten lokalizem (kot sicer povsod po svetu), le da tu ne marajo zgolj tujcev v vodi, pač pa tudi drug drugega ne. “Oh, ta model je bedak! Pa še surfat ne zna.” je precej pogost opis za kakšnega človeka oz. surferja. “Zakaj rineš na Manu bay? Vi turisti ste smešni, pa še pojma nimate. A ne bi raje furala plažo?” me je danes zjutraj pozdravil lokalec, gospod srednjih let, po tem ko mi je dropnil na najlepšem valu (za nesurferje: jaz sem bila že na valu, on pa je skočil pred mano, tako da ga nisem mogla odpeljati do konca). “Oprostite gospod, nism turist, ampak lokalc (pač šele 14 dni, ampak ajde)! Poleg tega, tud ti si se mogu nekoč naučit surfat (pedlat še zdej ne znaš) in zdej se morm še jz. Se vidva spet jutr!” sem mu odgovorila, pri tem pa dropnila kar trem lokalcem, ki so že bili na istem valu. Kdo je kle z Balkana? Hm, sam upam, da jih jutri ne dobim na gobec…

S Filipom sva se odločila, da greva en dan na izlet, na pohod čez Alpe, v nacionalni park Tongariro. Nekaj dni sva čakala na lepo vreme, saj je pokrajina baje prečudovita in razgledi prekrasni, sprehod oz. pohod pa dolg, a vreden vsakega koraka. Gospa z vremenske postaje nama je svetovala, da se v hribe odpraviva v soboto, saj naj bi takrat vreme bilo lepo. In sva se res. V petek popoldne sva napakirala avto, našega Willyja, ga spremenila v potujočo spalnico/šotor/hotelsko sobo/drugo, Filip je pripravil goro sendvičev in odpeljala sva se 300km daleč, proti jezeru Taupo in še nekoliko dlje. Celo pot do Taupa naju je spremljalo prečudovito sonce, tam pa sva nato zapeljala v oblak, meglo in dež. Ni pene, do jutra se bo to še 3x spremenilo. Avto sva parkirala na koncu poti, tam prespala, zjutraj pa naju je avtobus poln drugih turistov odpeljal na začetek poti. Pred nama je bilo 19,5 km poti, čez vulkan, z vzponom na skoraj 2000m. Vreme? Oblačno, a z veliko optimizma si lahko uzrl delček modrine na nebu. “Keri Pajoti, k da grejo na Himalajo. Ta dva Malezijca najbrž prvič gore vidta. Lej kako so oblečeni, čist zares so vzel. Pffff, jz grem u kratkih hlačah in supergah. Ajde, bom vzel kapo za vsak slučaj. Faaaaak, men je kr vroče, k jh gledam, res… Se vid, da niso to lih alpinistični narodi.” je bilo slišati Filipa na samem začetku. Nato pa… Tista modrina na nebu je bila žal le želja zagretega optimista. Bolj kot sva se vzpenjala, bližje oblaku sva bila, dež je padal močneje, megla je bila vedno gostejša, na vrhu je bril leden veter. Premočena od glave do pet sva po vrhu vsega zakorakala še v sneg. Kmalu nisva čutila več prstov na rokah, superge so razpadale. Komaj sva si vzela čas za požirek vode, od gore sendvičev sva uspela vase zbasati le kakšna dva, tako na pol med gorskim tekom. Tongariro sva uspela prečkati v petih urah in pol. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala veselje in olajšanje, ki sem ga čutila ob prihodu na cilj. Bila sva kot dva prava hobita pod goro Doom. O sapo jemajočih razgledih tako ne morem govoriti, še manj o neverjetni barvi gorskih jezerc. Baje sva hodila po kraterju, se nato vzpela na rob drugega kraterja. To težko potrdim, ker v tisti megli nisem videla dlje kot dva metra okoli sebe. Kljub temu pa sva se ob prihodu v cilj (in ko sva slekla premočene cunje ter zahajcala avto na tropsko klimo) pošteno nasmejala. “Kera Pajota sva midva! Amaterja!” Ne glede na vse pa… Pokrajina je res neverjetna (v radiju tistih nekaj metrov, kot sva jo uspela videti okoli sebe), vreme pa jo je naredilo še toliko bolj mistično. Vulkanske kamenine, zanimivo rastje, finiš čez junglo. Epic! Vulkan, ki sva ga prečila, naj bi bil še vedno aktiven. Tako sva na poti (v tistem delu, kjer megla še ni bila tako gosta) zasledila tablo z navodili, kako prepoznati prebujanje vulkana in kaj storiti v tem primeru. Run! A res?

Na poti nazaj proti domu sva naletela na farmo rakcev (shrimp farm), ki jih gojijo v termalni vodi. No to pa morva vidt! Tam je bilo en kup bazenov (z rakci), med katerimi se je folk sprehajal, nekateri so ob njih posedali in namakali noge v njih (ne vem, kaj so na to rekli rakci…), drugi so lovili rakce, tretji so jih hranili, četrti pa so nažigali golf žogice preko teh bazenov in skušali osvojiti glavno nagrado (verjetno si moral zadeti kakšnega rakca v glavo…). In za vse to je potrebno plačati vstopnino. Midva sva se odločila, da ta “fun park” preskočiva… 🙂 Namesto tega sva se odpeljala do slapa Huka v bližini.

Na Novi Zelandiji nimamo ravno avtocest (oz. mislim, da je ena tam okoli Aucklanda), pač pa le regionalne ceste. Omejitev je 100km/h (za starega Willyja ravno prav), ceste so široke, lepe, prometa pa praktično nobenega. Če slučajno naletiš na koga, ki bi ga rad prehitel, počakaš nekaj kilometrov, saj se posamezni pas vsake toliko časa razširi v dva pasova. Tudi označbe na cestah so odlične, tako da je potovanje po Novi Zelandiji zelo prijetno in enostavno. Sva se pa kljub temu uspela izgubiti v Hamiltonu. Do tja namreč ni bilo težav, nato pa nikakor nisva uspela najti table za Raglan. Filip, ki ima orientacijo odlično 5 (po njegovih besedah) je skušal najti zahod na vzhodu mesta in če ne bi zadeve prevzela v svoje roke jaz (ki imam orientacijo sicer dobro 2, a zato nekoliko boljši spomin), bi se verjetno po Hamiltonu vrtela še danes… “Zavij levo, vidu sm tablo, na kateri je pisal Raglan.” “Filip, ti še z očali ne vidš, kaj šele brez njih…”

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s