Kiviji, kiviji, kiviji in še kaj

Po Novi Zelandiji se vozimo večinoma v tišini (razen, kadar jaz prepevam). Mogoče je razlog v polomljeni anteni na avtu, vendar pa so zagotovo problem tudi NZ radijske postaje oz. njihovi signali. Pač tu nič ne lovi. In tako je Thekla pred dnevi v trgovini na smetišču našla nekaj kaset (Willy, naš avto, dela še na kasete), med drugim tudi eno od Chrisa Thompsona (al neki tacga). Lokalni glasbenik, Road to Raglan je njegova uspešnica, v glavnem country, sej kitara mu še gre od rok oz. prstov, sam na besedilih bo pa še mal mogu delat (če je model sploh še živ)… “Everybody knows, 10-year-old girl who collapsed and died at the end of swimrace, we all know deep inside she worked hard, she gave everything she could, oooooh heart disease, heart disease, everybody talks about heart disease…”. Hm, bom raj jz pela!

Prejšnji teden sva si s Theklo zaželeli namakanja v jacuzziju in se odpeljali v Kawhio. Majhno ribiško mestece, katerega glavna gospodarska dejavnost je gojenje trave, ponaša pa se z dolgo peščeno plažo, na kateri naj bi bili vrelci termalne vode. Pač greš na plažo, poleg kopalk, brisače in sončne kreme vzameš s seboj še lopato, najdeš vrelec, si izkoplješ bazen, ter poležavaš v njem, medtem ko sonce počasi pada v ocean. Odpravili sva se sredi dneva in se odločili za 70 km dolgo prašno makedamsko ultra vijugasto a polno čudovitih razgledov in s še več ovcami cesto, ki naju je po skoraj treh urah vožnje (na vsakem ovinku skoraj sva morali fotkati) vendarle pripeljala do Kawhie. Tam sva vprašali za pot do plaže (kot da jo je v mestu z edino cesto in nekaj hišami težko najti…), spotoma dobili še lopato v roke in odšle najini novi dogodivščini naproti. Plaža je čudovita! Dolga, do kamor ti seže pogled. Črn pesek. Ocean. In praktično nikogar. Polne navdušenja se lotiva “gradnje” najinih toplic in…

“Pa kje hudiča so te vrelci? Uf, tole je pa fuuuuuul težko skopat? Ma dej, a morva nujno ležat notr, sej je dost, če sam noge mau namakava…” Toliko o najinih toplicah…

Vsa ta ribiška mesteca, o ribah pa ne duha ne sluha. Raglan naj bi imel eno najstarejših pristanišč na svetu, ribištvo naj bi bilo glavna gospodarska dejavnost v mestu, a odkar je pred nekaj leti pristanišče pogorelo do tal, tu ni nobene ribarnice. Ribe lahko kupiš v supermarketu, a to je kot bi šel v Mercator, pa še drage so, oz. lahko si privoščiš fish’n’chips. Ker mi ne eno ne drugo ne diši, ribe imam pa ful rada, sem se odločila, da kar sama poiščem kakšnega ribiča in ga prosim, če mi proda kakšno ribo ali dve, nasednjič, ko bo prišel na obalo. Hm, kako pa naj vem, kdo je ribič in kdo ne? Po mestu ravno ne hodijo s trnki… “Nič lažjega, smrdijo po ribah, tko da sam začni ovohavat mimoidoče pa bo…”

Kiviji niso ravno gurmani. “Tradicionalna jed, kaj je to? Tega pri nas ni.” Tako restavracijo z “domačo” hrano iščeš zaman , v mestih je nekaj tujih restavracij (indijska, tajska, sushi, drugo), a Novozelandec ni srečen, če mu na mizo ne daš mesa, krompirja in malo zelenjave. So pa na vsakem koraku restavracije s hitro prehrano. McDonald’s, KFC, Burger King, McDonald’s, KFC,… Tako ni nič čudnega, če lahko ribo najdem le v pohani obliki v fish’n’chips shopu.

V petek smo se ponovno odpravili na izlet. Vstali smo že sredi noči, ob 5-ih zjutraj, in se odpravili v Mt. Manganui. To je sicer majhno mesto, a ko prideš iz Raglana, se ti zdi, kot da si v velemestu. Gre za surf meko na vzhodni obali. Trgovinica pri trgovinici, kavarnice, pekarnice, restavracije, turisti. Portorož pač. Fuuuuuuul luškan! Imeli naj bi tudi prvi umetni reef na NZ (za nesurferje: skalnato dno, na katerem se nato naredi val), a ne gre za nič drugega kot za zgrešeno investicijo. Ko so ga namreč začeli graditi, so ugotovili, da val, ki se nad njim naredi, ni ravno furabilen (ne vem, če je to čisto pravilna beseda, ampak druge se zdej ne spomnm), zato so projekt sredi gradnje opustili, surferji pa še vedno lovijo valove na dolgih peščenih plažah z belim peskom (pri nas pod vulkanom imamo samo črne peščene plaže). Žal na dan, ko smo obiskali Mt. Manganui, ni bilo valov, zato smo namesto na plaži dopoldne preživeli v kivi centru nedaleč stran od mesta. Bay of Plenty je namreč svetovna prestolnica kivijev (ko govorim o kivijih v angleščini, moram uporabljati izraz kiwi fruit in ne kiwi, ki se nanaša na ptička, saj me sicer Novozelandci vedno bolj zgroženo gledajo, če razlagam, kako dober je kiwi juice… “It’s kiwi fruit juice, you Eastern European!”).

Kivi, sadje, so na NZ prinesli iz Azije. Obstaja več kot 100 vrst kivija, vendar danes gojijo le dve vrsti, zlati in zeleni kivi (slednji je boljši). Kivi lahko gojiš na “enotni” rastlini, vendar je sadež nato zelo majhen in neprivlačen za prodajo, zato sadjarji gojijo ločeno moško in žensko rastlino. Kivi raste na trtah, podobno kot grozdje, sedaj (spomladi) je še majhen in zelen (a res?), aprila pa bo nared za trgatev. Trgatev traja 10 tednov, v Bay of Plenty pa takrat potrebujejo okoli 20.000 ljudi samo za obiranje kivijev. Lokalci, prostovoljci, otroci, upokojenci, uvoženi delavci iz Indije, Indonezije in  drugih revnejših držav ter backpackerji s celega sveta. Obrane kivije vsak odnese v skladišče, tam ločijo dobro sadje od gnilega ali kako drugače poškodovanega, nato pa računalniško stehtajo in zmerijo vsak sadež posebej ter pripravijo pakete kivijev iste velikosti (supermarketi baje naročajo kivije po velikosti). Kiviji so tako pripravljeni za na pot, kamorkoli po svetu. Največja pridelovalka kivijev naj bi sicer bila Kitajska, tej sledi Italija, NZ je šele na tretjem mestu, a so naši kiviji baje naaaajboljši. Čeprav, zares dober kivi je tisti, ki dozori na trti. Ti za prodajo so namreč obrani predčasno in če imaš srečo, lahko julija na trti najdeš še kakšnega, ki so ga spregledali. Po vsem tem novo pridobljenem znanju o kivijih, smo jih seveda lahko tudi poskusili, skupaj z vinom iz kivija, šnopsom iz kivija, čokolade in marmelade s kivijem, kivijev sok je odličen…

Okrepčani (in skoraj zeleni v obraz) smo se napotili proti Rotorui. Tudi, če med vožnjo spiš v avtu (če jaz ravno ne pojem), veš, da si prispel v Rotoruo, to je namreč naaaaaaajbolj smrdljivo mesto na svetu. Po gnilih jajcih smrdi. Fuuuuuuj! Rotorua je prestolnica termalnih vrelcev, žvepla in smradu. V mestu smo našli Špelo (prjatlco od prjatla od mojih prjatlov in nekdanjo sošolko od Petre Bole), ki se ravno potepa po tem koncu sveta in skupaj smo šli na obisk maorske vasi, kjer smo si najprej ogledali show Maorov, poslušali njihov koncert ter ploskali odplesani haki (ja, v prostem času najdemo čas tudi za kulturo). Nato smo se sprehodili mimo super smrdljivih jezerc, brbotajočega blata, skupaj s kupom Azijcev občudovali izbruhe gejzira in skušali najti kivija (ptička) v njegovem umetnem domovanju. Glede kivijev se ne morejo povsem odločiti, ali je ptič ali sesalec, saj premore lastnosti obeh vrst živali. Ne leti, pač pa teka po svetu (baje lahko doseže hitrost 30 km/h), pokrit je z dlako, leže pa jajca, ki so baje tako velika (glede na njegovo težo in velikost), kot bi ženska rodila dvoletnega otroka. Živijo le na NZ, so pa ogrožena vrsta, danes naj bi jih bilo le še 70.000 (kar je manj kot nemških backpackerjev…). Po tem, ko smo imeli kulture že čez glavo, smo se odpravili nazaj v smrdljivo mesto in končno našli Cimeta in njegovo mamo. Slednja dva sta v smrdljivem mestu ostala do naslednjega dne, ko sta nas obiskala v Raglanu, mi pa smo imeli neprijetnega vonja vrh glave in se še isti večer odpeljali proti domu.

6 thoughts on “Kiviji, kiviji, kiviji in še kaj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s