Globoko v jamah

“Kaj bomo pa jutri počele?” “Valov ni prav veliko. Kaj ko bi šle v jamo?” Tri bejbe (Thekla, Špela in jaz), zjutraj pa le dve uri časa, da se pripravimo na izlet. “Sam še kavo spijm!” “Dej vpraš me, če mam vse s sabo, kar rabm.” “A maš vse s sabo, kar rabš?” “Po moje, da mam. Kaj pa sploh rabm?” “Have you finished? I need a bathroom!” Še dobro, da smo šle v jamo in smo ličenje (make-up) lahko izpustile…

Black water rafting, v jamah Waitomo, uro in pol vožnje južno od Raglana. Po Soči sem že raftala, Postonjsko jamo pa sem tudi že obiskala. Tokrat bomo pač raftali po jami. “Girls, they offer dry or wet experience…?” “Definitivno gremo na mokro varianto! Drgač ni fore!” Pač na koncu z rafta skočimo še v vodo. Uuuu, adrenalinsko! Vsaj tako sem si zadevo predstavljala jaz…

Ko smo prišle do zbornega mesta, sta nas vodiča že čakala. V roke sta nam dala mokre neoprenske obleke, nas napakirala v avto in nas odpeljala do jame. Tam smo prejeli še gumjaste obroče in… Še pred samim začetkom so nas porinili v ledeno mrzlo (11 stopinj) blatno rjavo reko (fuuuuuuuuuj). “Tako morate skočiti preko slapov v jami.” Sledilo je valanje po blatu, ko smo vadili jamsko plavanje. Mokri, umazani in (že) premraženi smo nato šli do vhoda v jamo. Kakšna Postonjska jama neki?! O raftu ni bilo ne duha ne sluha! Premočene pa smo bile že na samem začetku. No, saj smo za to tudi plačale…    Ampak je bilo vredno! Sledila je namreč dobra ura plazenja po jami, plezanja po skalah, gazenja po deroči vodi, skakanja prekov majhnih slapov in vožnje z gumjastimi obroči vzdolž jamske reke. V nekem trenutku smo prišli v ogromno sobano, zlezli v obroče, ugasnili lučke in na stropu so se prikazale naaaajlepše “zvezde”. Na tisoče črvov s svetlečo ritjo (ne vem, kako drugače prevesti “glow-worm”). Ta mala bitjeca živijo v popolni temi. Visijo na stropu, spletejo nekakšne mreže, v katera lovijo druge žuželke, s katerimi se prehranjujejo. Žuželke privlačijo s svojo lučko v riti. Bolj kot so lačni, močneje svetijo. Svetijo le ličinke, te se nato razvijejo v odraslega črva, ki pa mu je mati narava pozabila podariti/ustvariti usta. In ta revež ne more jesti, zato po 3-4 dneh umre. Ima pa ravno dovolj časa za parjenje. Samička izleže jajčeca, okoli 100 njih, a ker jih ne more hraniti in zanje skrbeti (preden se iz jajčec izležejo ličinke, mati že pogine), te male ličinke jedo ena drugo. Ko pojedo svoje šibkejše bratce in sestrice, se lotijo še ostalih žuželk, ki jih kot rečeno v svoje pasti privabljajo s svetlečo ritjo. S tem pa na stropu jame ustvarijo prečudovito zvezdnato nebo. in kljub temu, da je moja rit (ta se ne sveti) pošteno zmrzovala v ledeni vodi (sicer sem pa to hotela in sem za to tudi plačala), je bilo doživetje enkratno. Po dobri uri smo se prebili na plano. Po tem, ko smo se znebili neoprenov, smo si privoščili doooooooolg vroč tuš (bil je vštet v ceno) in paradižnikovo juhco (ki je sicer ne maram, a po dobri uri čofotanja v ledeni vodi, bi pojedla marsikaj, sam da je toplo). Takšne jamarske preizkušnje pa še ne!

Špela si je zadala, da bo v kratkem obisku na NZ, našla kivija (ptička). “Uuuuuuuu, kiwi house! Let’s go!” “Vidve kr pejta, jz vaju počakam v avtu.” Mene je lazenje po jami preveč zdelalo, da bi se mi ljubilo loviti ptiče. Poleg tega pa sem na tem koncu sveta že dovolj dolgo, da vem, da kiviji ne hodijo po svetu kar tako, na plan pridejo le ponoči, poleg tega pa so zelo plašni in jih je v naravi praktično nemogoče opaziti. “Ma brez veze, sam v kletki jih majo, za to pa nam plačvala.” se je razočarano vrnila Špela. “Sm ti rekla.” sm ji (kot da sem že pravi staroselec) vsa pametna odgovorila 🙂

Pot domov nas je vodila mimo plaže v Kawhii. Tiste s toplicami. Poskus št. 2! Morda nam tokrat uspe najti vrelce tople vode in skopati malo globlji bazen. Višina vode je sedaprava, lopato tudi vemo, kje dobiti, le še skopati moramo luknjo. “Hm… kaj pa če me samo najdemo koga, ki je luknjo že skopal in se priležemo v njihov bazen?” je bil moj plan. Špela in Thekla sta me najprej odločno zavrnili, češ da valda bomo mele svoj bazen, a se je po nekaj zamahih z lopato moja ideja izkazala za res dobro. In tako smo spoznale Elodie in Ryana…

Po popoldnanskem namakanju smo se smrdeče po gnilih jajcih (stranski učinek namakanja v toplicah) odpravile proti domu. “Fak, nič nimamo za jest. Je na poti kakšna trgovina?” “Hm… v Kawhii se vse (trgovina, kavarna, pizzeria in pumpa, drugega pa itak nimajo) zapre že ob petih, naša trgovina pa se zapre ob sedmih, kar je čez 5 minut…” “Čaki, bom vprašala koga, če ve, če je kakšen supermarket kje na poti!” “Špela, si morda v tem mestu sploh videla že kakšnega človeka? Poleg tega, naslednjih 50km ni ničesar razen makedamske vijugaste poti, nekaj poštnih nabiralnikov in en kup goveda in ovc…” “Aja…” Domov smo se vrnile dokaj pozno, Špela (iz Madrida sicer) je pripravila pravo špansko krompirjevo ometlo (drugega kot jajc, čebule in krompirja itak nismo imeli), nato pa smo le še popadali v posteljo. Spala sem odlično, morda zaradi utrujenosti, morda zaradi vonjav (pražena čebula in gnila jajca)… kdo bi vedel 🙂

Zjutraj sta nas zbudila Elodie in Ryan, ki sta za nami prišla v Raglan. Ryan je pravi poznavalec vseh vrst rastja in kot takšen je bil navdušen nad našim vrtom. “Uaaaaaau, a ste že probal to sadje?” “Kero sadje? Na našem vrtu mamo sadje?” In tako smo naslednjih nekaj ur preživeli v iskanju in preizkušanju sadežev ter žvečenju travnih in drugih bilk z našega vrta. Zanimivo, sadje je tudi zelo okusno, travo pa bi raje prepustila komu drugemu…

Danes sva s Theklo imeli v restavraciji, v kateri delava, trening oz. šolo kuhanja kave. Če mene vprašate, je bistveno lažje narediti pravno fakulteto v Ljubljani kot pa se naučiti kuhati kavo na NZ. Kera znanost! Izkazali sva se kot najslabši učenki vseh časov (model naju je matral kar 5 ur, medtem ko običajno na dan opravi 2-3 treninge), res dobri sva edino v delanju zgage (učitelj še u lajfu ni videl, da bi komu tako uspelo zažgati mleko in ga hkrati razstreliti po celem šanku in še dlje), a baje obstaja upanje za naju. Baje. “OK, tukaj smo naredili 3 različne kave, ena se je kuhala 15 sekund, druga 25 in tretja 40 sekund. Probajta in povejta, kakšna je razlika.” “Hm, a moram? K jz res ne maram kave…” “Ja moraš. In?” “Ja, ful je zanič, ena, druga in tretja.” “Ja, kako to?” “Ja, če pa ne maram kave, ddd.” To bo še zabavno 🙂

4 thoughts on “Globoko v jamah

  1. Haha, samo da te revež ne bo prosil, da mu še palačinke pečeš… ker potem bo poleg razstreljenega mleka imel na stropu se palacinke. 🙂 Nobenih živali tokrat? 😛 Uživaj!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s