Božič brez snega

Kako Kiviji sprehajajo svoje pse? Tako, da jih pripeljejo z avtom na kakšen travnik ali pot, nato pa se oni vozijo (z avtom) po tem travniku oz. poti, pes pa medtem teče ob avtu. Samo kot zanimivost…

Cel teden sem se trudila pričarati božično in prednovoletno vzdušje, a mi nekako ni in ni šlo. Naj kupim smrekco, okraske in lučke? Pa saj to ne paše v to (poletno) okolje… Mesto je sicer okrašeno,a teh lučk praktično ni opaziti, saj do izraza pridejo šele v temi, stemni pa se šele po pol deseti uri zvečer. O stojnicah ni (vsaj v našem mestu) ne duha ne sluha, za kuhano vino tukajšnji prebivalci še slišali niso. Sneg? Ja pa kaj še!

Po nekaj propadlih idejah sem naše stanovanje uspela okrasiti z ročno izdelanimi zvezdicami in drugimi okraski, kar sem nazadnje počela v osnovni šoli… če se prav spomnim… Namesto božične smrekce pa sem postavila božično travo. Prejšnji teden smo imeli pri prijateljih žur in na verandi sem zagledala ogromen lonec z nekakšno travo. Kot nalašč za naše božčno drevo! In sva ga s Theklo ukradli (oz. si ga sposodili za čas praznikov). Sredi žura sva ga odnesli v avto in se ob tem čudili, da tega prav nihče ni opazil. No, opazili so naslednje jutro in ni jim šlo v račun, kdo hudiča in predvsem zakaj bi odnesel lonec s travo (pri tem moram povedati, da gre za navadno travniško travo, ne za kakšno opojno substanco, da manjka slednja bi najbrž opazil vsak 🙂 ). “Pa saj je ta lonec hudičevo težk? Kdo bi ga lahko odnesel? Samo Lana in Thekla sta bili z avtom, ampak onidve tega sigurn neb nardilie”

OK, sedaj imamo “smrekco” in nekaj okraskov, a božičnega vzdušja še kar ni bilo. Hm, bom spekla piškote, pa bo hiša fuuuuullll dišala! Kdor me pozna, ve, da v kuhinji ravno ne blestim… In tako sem tudi za piškotke, ki bi jih vsak kuhanja vešč človek pripravil v manj kot uri, porabila skoraj 4 ure. En kup testa sem vrgla stran, cel protfan pikotkov zažgala, tistih nekaj, ki mi jih je uspelo speči, pa niso ravno najboljšega okusa, a dosegla sem cilj in po naši sobi in bližnji okolici so se širile prijetne vonjave (če odmislimo vonj po zažganih piškotih). No, pa sem že bližje božičnemu vzdušju!

Kiviji praznujejo Božič na božični dan, torej 25. decembra. Dan prej je tako povsem navaden delovni dan in še zadnja priložnost za božične nakupe. Mi smo si kljub temu zvečer pripravili pravo božično večerjo, z jagenjčkom in ostalimi dobrotami, oglasil se je tudi Božiček in nam, preden je odhitel na severno poloblo, pustil nekaj darilc. Večer pa smo zaključili v diskaču. Naslednji dan so prebivalci Raglana organizirali božično kosilo, za vse brezdomce in osamljene, ter za vse tiste, ki bi si praznik želeli preživeti v družbi. Pa tudi za tiste tiste, ki bi si želeli zastonj kosila. Verjetno mi pašemo v vse kategorije. “Hm, a sta vidva zihr, da gremo sm not?” Ko smo prišli do mestne hiše, smo pokukali v dvorano, tam pa… mize, hrana, stari ljudje, družine z otroci, na odru je prepeval zborček, po dvorani so odmevali božični napevi, ljudje so imeli na glavah jelenčkovove rogove, drugi božične kapce, tretji pa kronce. Vsi so se veselili, prepevali in jedli. “Aaaaahahaaaa, dej ne no, ne gremo sm, sej nobenga ne poznamo! Pa še edini tujci smo!” A še preden smo se lahko izmuznili, smo že dobili vsak svojo nalepko v stilu “Hello, I’m Lana”, posadili so nas za mizo in nas poslali po hrano. “Wellcome! And Merry Christmas!” smo poslušali z vseh koncev. Vsi so bili res hudo prijazni! Hrana pa… Ena solata, pa druga solata, špinačni namaz, humus in guacamole, krompir, kruh, testenine, jagenjček, puran in šunka, losos in školjke, suši, najbolj obložena pa je bila miza s sladicami. Mmmmmm! Vsak je nekaj pripravil in prinesel. Vse je bilo zastonj. Hrane pa neomejene količine. Mi smo v zameno na koncu pomagali pomivati posodo 🙂 Po kosilu se je od nekje prikradel še Božiček in domov smo odšli še vsak z enim darilom. Res zabaven, izviren in predvsem okusen način preživljanja Božiča, ki pa ga poznajo le v Raglanu. In končno smo razumeli, o čem pojejo, ko pojejo “I’m dreaming of a white Christmas…”

Božiček pa je poleg novih izkušenj in spoznanj, veliko smeha in zabave ter darilc prinesel tudi valove in praznični dan sva s Filipom zaključila z naaaaaaajlepšim sešnom ob sončnem zahodu. No, če že ni snega, so vsaj valovi in končno je Božič dobil smisel :).

26. december je t.i. Boxing day. Sem mislila, da to pomeni, da moraš vsakega, ki ga srečaš, boksniti, tako da sem Filipu že za dobro jutro prisolila en šamar 🙂 No, potem so mi povedali, da nima to ime veze z boksanjem, pač pa naj bi v starih časih dan po Božiču pred cerkve postavili kovinske škatle (metal boxes), v katere so premožnejši vrgli kakšen kovanec ali dva za ravnejše in brezdomce. Danes tega ne počnejo več, vsaj ne v takšni obliki. Še vedno pa mečejo ljudje denar v škatle, kot bi lahko poimenovali bagajne. Boxing day je namreč dan največjih razprodaj v letu.

 

 

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s