Restavracija da te kap

Pa smo v novem letu! Kako, kdaj, zakaj,… se mi tudi sanja ne. Zadnji teden je minil predvsem delavno. Božični in novoletni prazniki so v mesto privabili številne turiste, tako Kivije kot tujce, in naša restavracija je odprla vrata. A o tem nekoliko kasneje…

Kot sem rekla, kakšnega posebnega božičnega vzdušja tu ni bilo čutiti, prav tako pa ni bilo čutiti novoletnega vzdušja. Tako smo novo leto pričakali brez posebnih planov in načrtov, dež nam je iz glave izbil še idejo o polnočnem surfanju, tako da smo šli zvečer le v nočni klub v centru mesta, tam pa smo srečali praktično vse, ki jih poznamo. Nihče namreč ni imel nobenih planov, nobenih načrtov, surfanje sredi noči  se zaradi dežja nikomur ni več zdela dobra ideja, in tako smo se vsi srečali v diskaču. Še dobro, da imamo samo enega 🙂 In imeli smo se ful lepo!

Nekoliko manj lepo smo se imeli naslednje jutro, ko smo morali na šiht. “Aaaaaaa, men se ne daaaaaaa…” “Ajoj, spet mormo tega našga šefa poslušat….” Naš šef je namreč super poseben model. Star, osamljen, vse, kar ima, je ta restavracija, je prijazen, a ni srečen, če ne teži, o organizaciji nima niti najmanjšega pojma. In tako smo naaaaaaajbolj zmešana restavracija, kar sem jih kdaj videla…

Pred Božičem nismo imeli prav veliko gostov. “Hm, mogoče bi pa več ljudi prišlo, če bi imeli restavracijo dejansko odprto? Kaj mislite?” Naša restavracija je bila namreč več zaprta kot odprta. Pač, če ni bilo ljudi, smo vrata kar zaprli. “Šef, ful je lepo vreme, jz bi šla surfat. Kaj če bi mi kr zaprl? Itak so vsi na plaži?” In na vrata smo obesili znak “closed”. “Hm, le zakaj danes ni nikogar?” “Mogoče zato, ker je običajno restavracija ob ponedeljkih zaprta pa nihče ne pričakuje, da je odprto? Kako to, da imamo danes sploh odprto?” “Ja ti in Thekla sta prišli, pa smo kr odprl. Mogoče pa res bolš, če kr zaklučmo za dons…”.

Kot študent, ki ima za seboj prvi letnik managementa in organizacije, sem se odločila, da stvari vzamem v svoje roke. “Mislim, da moramo samo privabiti ljudi. Predlagam, da po mestu raznosimo flyerje in s tem damo ljudem vedeti, da smo odprti. No, dobro bi bilo tudi, če mamo pol res odprto…” In Thekla je celo pripravila letake! “O ne ne, ni problem v tem, da ljudje ne bi vedeli, da obstajamo oz. kdaj smo odprti ali ne. Problem je v tem, da vsi parkirajo na tistem koncu mesta in preden pridejo do nas, gredo mimo štirih drugih restavracij. In se kar tam vsedejo. Veš, sm študiru geografijo z demografijo!” Svašta.

Še kar nisem obupala. “Kaj pa če jim ponudimo nekaj drugega kot ostale restavracije? Na primer drugačen “latte” kot ga dobijo v drugih restavracijah, lepši in okusnejši?” Imamo namreč novega kuharja kave (nad nama s Theklo je dokončno obupal), z veliko znanja in izkušnjami, ki se s kavo in njenimi različicami celo zna igrati. “O ne ne, ljudje pričakujejo točno takšen “latte”, kot ga dobijo v drugih restavracijah. In točno takšnega jim bomo ponudili tudi mi!” Hm… v končni fazi model ima diplomo iz geografije…

No, po božičnih praznikih sem ugotovila, da pomanjkanje ljudi sploh ni problem. Le-teh se namreč zadnji teden v naši restavraciji kar tre (ko smo pač odprti). Pojavil pa se je drug problem… Veliko ljudi sploh ne obvladamo! Sistem v restavraciji je namreč sila nenavaden, čuden in če bi jaz bila gost, bi vse nekam poslala in odšla v sosednjo restavracijo. Namesto, da bi se človek oz. skupina ljudi v miru vsedla za mizo, dobila kaj za piti, si v miru izbrala jedi, počakala na hrano, vmes klepetala in uživala v druženju, na koncu pojedla še sladico, popila kavo in plačala, ter zadovoljna in sita odšla, vlada v naši hiši popoln kaos. Ljudje hrano naročijo pri blagajni in jo tudi takoj plačajo. To pomeni, da večinoma v stoje prebirajo meni, pri tem pa jim je običajno nerodno, če je za njimi dolga vrsta in potem izberejo kar prvo, kar zagledajo. Naročiti morajo vse hkrati, torej od pijače, hrane, sladice do kave, ter tudi vse takoj plačati. Blagajnik sprejema naročila dokaj hitro, kar pomeni, da ni nobene kontrole nad naročili v kuhinji. Slednja pač ne more kuhati hitreje (če se krompir peče 10 minut, ga pač ne moreš speči v 5ih minutah), naročila pa se kar nabirajo. Profesionalni kuhar kave z veliko znanja in izkušnjami s kavami opravi dokaj hitro, kar pomeni, da običajno ljudje na mizo najprej dobijo kavo. S sladicami se ukvarja naš zmedeni šef, a sva s Theklo delno prevzeli njegovo delo, to pa pomeni, da takoj za kavo na mizo prileti kakšna torta. Sistema v kuhinji še nisem nagruntala, a običjano en za mizo dobi svojo jed, čez kakšne pol ure še naslednji, zadnja dva pa po kakšni uri čakanja ali še več, če smo koga slučajno pozabili (kar se zgodi zelo pogosto). Ojoj, če je za mizo več kot pet ljudi… Ne ne, ti običajno popizdijo in vračanje denarja je pri nas nekaj vsakdanjega. Pijačo ima čez naš šef, to pa pomeni, da na mizo običajno uleti zadnja, ko se pač model spomni, da je bilo še nekaj, kar bi moral narediti. No ja, vsaj hrana je dobra, pa tudi osebje (jaz in Thekla) zelo prijazno, tako da se ljudje kar vračajo in vračajo.

Med rednimi strankami imamo tudi eno super tečno gospo. Zakaj se ona vrača, mi ni jasno. Še preden namreč naroči svoj kapučin, nam zabrusi, da ji itak ne bomo naredili dobrega. “Hm, le kaj pol kle počne???” Včeraj nas je na vsak način hotela prepričati, da je sreda in ne torek. Ob praznikih so namreč cene v restavraciji 15% višje. Osebje je namreč več plačano (ker mora delati na dela prosti dan) in po zakonu se to lahko prenese na goste. Na NZ se, v kolikor praznik pade na nedeljo, ki je že tako dela prosti dan, ta dan prenese na prvi naslednji delovni dan. Ker je 1. januar bila nedelja, smo praznik podaljašli vse do torka. Torek pa je pomenil tudi še vedno višje cene in tečnoba nas je na vsak način skušala prepričati, da je že sreda. “Ja lej, pač ni. Pa bolš zate, da ni, ker v sredo ti bom plunla v kavo!” sm si mislila sama pri sebi 🙂

Vendar pa ta naša (ne)organizacija in zmešnjava sploh ni največji problem restavracije. To pravzaprav v očeh šefa sploh ni problem. Večja težava je, če mizo pobrišem z zeleno cunjo namesto z modro (cunji se dejansko razlikujeta samo v barvi), če prtičke prepognem po napačni dolžini (do zdaj nisem vedela, da je kaj takega sploh mogoče) in da na mizo prinesem vilico napačne oblike (kot da je vilica lahko različnih oblik). Ja, to pa je problem! In v tistem kaosu zunaj je šef zadaj pod velikim stresom in vsega, kar se dotaknem, je narobe. Pred nekaj dnevi sem se tako že dokončno odločila, da imam vsega dovolj, da vas vse pogrešam, da hočem domov in da si bom kupila prvo možno karto proti Ljubljani. Sploh pa je čas, da začnem graditi svojo odvetniško kariero! No, zvečer sem šla v vodo in odpeljala noro lep val… “Ah, da moram mize z modro cunjo brisat, si bom pa ja zapomnla… :)”

 

 

2 thoughts on “Restavracija da te kap

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s