Surf’s up!

Tokrat nekaj besed o surfanju…

Svojih začetkov v vodi se živo spominjam, čeprav je od takrat minilo že skoraj desetletje. Bila sem najslabši začetnik vseh časov (pa sem videla v vodi precej začetnikov). Kako naj se iz ležečega položaja postavim na noge na deski, ki nikakor noče biti pri miru, je bilo glavno vprašanje mojih prvih dveh tednov v Franciji? Komaj sem prišla v vodo nekje do višine pasu, zapedlala na prvo peno (vsaj zdelo se mi je, da pedlam) in vse, kar se je zgodilo, je, da me je pošteno prerukalo, ko pa je bilo treba vstati, sem se na desko pobirala kot kakšna stara mama in še preden sem se uspela zapeljati s peno proti obali, sem bila že globoko pod vodo (pa čeprav je bilo vode le še nekje do kolen). Po dveh tednih sem prišla domov, kot da sem se udeležila kakšne vojne. Modrice na bokih, komolcih in še kje, v kolenih luknje, v rebrih bolečine. Muskelfiber sem imela v mišicah, za katere do takrat spoh vedela nisem, da obstajajo. Po 14-ih dneh počitnic sem tako potrebovala še nekaj dni, da sem se naspala in si spočila. Morda bi na tem mestu obupala, tako kot marsikdo drug, a nekaj me je vleklo nazaj…

Po številnih (ampak res številnih) poskusih sem vendarle uspela sfurati prvo peno. Pa drugo in tretjo. In nato svoj prvi val. Jupiiiiiiiiiiiiiii! S surfanjem sem bila dokončno zasvojena…

Kljub mojim neobetavnim začetkom sta mi Andraž in Klemen dala priložnost, da postanem del Ujusanse, kot eden izmed učiteljev. Sledila so najlepša poletja v Franciji. Čutila sem, kako z vsakim valom napredujem, kako se z vsakim novim sešnom kaj naučim. Ne samo glede samega surfanja, pač pa tudi glede številnih drugih stvari, pomembnih v življenju. Potrpežljivost, zaupanje, biti 100-procenten na vsakem koraku so le ene izmed stvari, ki te jih nauči (ali vsaj skuša naučiti) ocean. Med valovi sem spoznala številne nove prijatelje, številne posebne ljudi, vsak izmed njih je edinstven, a podobnosti so očitne – ljubezen do valov, ljubezen do življenja ter zavedanje, da obstaja še nekaj več, kakor samo siva Ljubljana, stresna služba ter problemi, tvoji in tvojih prijateljev. In tako se je začelo moje raziskovanje tega “nekaj več”.

Biti surfer v Ljubljani ni lahko. Ko po surf tripu pridem nazaj domov, sem dobesedno depresivna in to kljub maminemu razvajanju, udobni domači postelji, vročem dolgem tušu in prijateljem, ki jih ponovno vidim. Ni hujšega kot zbuditi se zjutraj misleč, da je pred mano en zgodnji jutranji sešn, nato pa razočarano ugotovim, da moram namesto v vodo na faks ali v službo. Takšno obsedeno stanje se me polasti po vsaki vrnitvi s surf tripa, traja vsaj kakšen teden, iz njega pa se izvlečem le z novim planom o naslednjem surf tripu. Kdaj in kam bom spet šla? Kje bom zaslužila denar? Ko je kupljena letalska vozovnica ali vsaj dokončno določen datum odhoda, se v meni naseli neka posebna energija in tudi življenje v Ljubljani postane znosno 🙂

Surfanje me je popeljalo na številne konce sveta, med drugim tudi v Avstralijo. V Ljubljani je namreč surfanje lahko le del počitnic, jaz pa sem želela živeti ob valovih, tako da bi surfanje lahko bilo del mojega vsakdanjega življenja. Naporno je namreč iti na npr. 14-dnevni surf trip, ko veš, da moraš biti ob vsakem vremenu in v vsakršnih razmerah v vodi, saj v Ljubljani niti tega ni. Popočitniško depresijo pa sem tudi že omenila. Če živiš ob valovih, si lahko mirne vesti privoščiš kakšen dan “na off”. Poleg tega pa namesto o novem surf tripu lahko sanjaš npr. o krajšem potepu po kakšni svetovni prestolnici (brez deske seveda). Tak način življenja sem želela preizkusiti, to sem doživela med mojim pol-letnim bivanjem v Avstraliji in zaradi tega sem danes na NZ. Zbuditi se ob zvoku valov in ob njem zaspati (in to večino dni v letu) je nekaj najlepšega na svetu…

Včasih grem v vodo zjutraj, včasih čez dan, včasih se prileže sunset session, včasih surfam večkrat na dan. Pride kakšen dan, ko mi v vodi ne gre, ko mi nič ne štima, ali pa so razmere takšne, da na valovih vse prej kot uživam. Takrat se samo poberem ven. Malo me to potre, a vem, da je jutri nov dan, z njim pa bodo prišli tudi tisti “ta pravi” valovi. Na valu sem samo jaz in moja deska. Sem v trenutku, sem “tukaj in zdaj”. Problemi in skrbi pa tudi vsakodnevna veselja odplavajo. Ničesar ni, samo popoln užitek. Usta se kar sama razlezejo v nasmeh. Pokorim se oceanu, če pametujem, jih kaj hitro dobim po glavi. Igram se z energijo oceana, ki je neopisljiva. Ko padem, je prva reakcija “o-ou”, naslednja “fak, kje sploh sm, kje je dol in kje je gor, pa to je skor tko kt u pralnem stroju” (tm sicer še nism bla, ampak si predstavlam, da bi blo dost podobn), temu sledi “(vdih)”, nato pa “ma ne že spet no…”, tik pred mano se namreč začnejo podirati ogromne gmote vode. Že samo zvok, ko pade dva metra vala tik pred tabo, ti požene kri po žilah, ko pa se s to vodo spopadeš… Najprej začutim strah, ko je vsega konec olajšanje, temu pa sledi prav posebna energija. Aaaaaaaaaaa, hočem šeeeee! Še en val, pa še en, pa… V nekem trenutku ne morem več, namesto rok se zdi, da imam le še dva špageta. Utrujena sem, a nasmejana. Počutim se močno, zdravo, res fit. In lačno!

V vodi pogrešam svoje prijatelje. Urha in Zidarja, pa Romi in Klemzija, Aljo, Dašo, Andraža, Jerneja in številne druge, s katerimi v vodi ne gre samo za surfanje. Saj imam tu druge znance, a ni isto. Surfanje je v bistvu hudo sebičen šport. Na suhem smo vsi prijatelji in vse bi naredili drug za drugega, si vse delili in se imeli radi, a v vodi je čisto druga pesem. Tam si samo ti, tvoja deska in “tvoj” val. Tam ni prostora za čvek, za smeh, za druženje. Vse se vrti le okoli tega, kdo bo ujel val. In tega ne maram, čeprav ugotavljam, da sama postajam ista. Na živce mi grejo turisti v vodi, kdo rabi te začetnike, si mislim. In tako je v line-upu še ena faca več, ki gleda grdo (in to jz res znam). Drugega mi žal niti ne preostane. Mogoče bi si kdo mislil, da s tem, ko sem ženska v precej moškem športu (tukaj je sicer ogromno punc, ki surfajo, in kar nekajkrat se je že zgodilo, da je bilo v line-upu skoraj več surferk kot surfejev), da mi bodo fantje prepustili kakšen val. Narobe! Ravno zaradi tega, ker sem ženska, si mislijo “mah sej ga ne bo ujela” in mi val “ukradejo”. Pred nekaj dnevi je tako en model skočil na moj val, se nato sicer umaknil, a tako, da je spustil desko naravnost v mojo, ki je nato počila. Vse kar sem lahko naredila, je bilo, da sem se v solzah pobrala iz vode (pa mene ni nič bolelo, skupila jo je le moja deska). Jezna, besna in hkrati žalostna. Moj dan je bil uničen, pa ura še pol osmih zjutraj ni bila 😦 No, potem se se le potolažila – sem si kupila kar novo desko 🙂

Toliko o surfanju, ki je del mene že skoraj 10 let, to pa pri mojih letih pomeni tretjino življenja in zaradi katerega sem danes na NZ, daleč stran od doma, družine in prijateljev, namesto da bi gradila svojo odvetniško kariero, kelnarim in poslušam tečnega in nesposobnega šefa, moji dnevi se vrtijo okoli valov, moj urnik je podrejen plimi in oseki, moje razpoloženje je odvisno od dogajanja v vodi, glavna tema pogovorov s prijatelji in znanci pa so kaj drugega kot valovi. Je to dobro ali slabo? Ne vem, morda bom nekega dne vse skupaj obžalovala, a če bom to lahko “počela” na pečini nad oceanom opazujoč valove, poslušajoč (ne vem, če je to sploh beseda, ampak zdi se, da pove to, kar mislim) njihovo bobnenje in čakajoč, da sonce zaide, mislim, da mi ne bo hudega 🙂

Surf’s up torej!

2 thoughts on “Surf’s up!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s