Žur za na blog

Pred dnevi mi kuhar v naši restavraciji, ki je v prostem času tudi DJ, reče: “Hej, dons je  rave party na Ruapuke. Sej sm vse že Malteju povedu. Dej ulet!”

Malte, moj sodelavec, profesionalni kuhalec kave, mi je forwardiral SMS z navodili, kako priti do žura. To bom pa že našla, Ruapuke je itak samo ena plaža in nekaj hiš okoli nje. “Se vidimo ob 21h!”

Filipu se ni dalo z menoj, zato sem na pot odšla sama. Ker se mi ni dalo naokoli (skozi mesto in potem okoli gore in do vasice Ruapuke) sem šla kar po makedamski cesti ob morju, po kateri sem že večkrat šla na plažo Ruapuke. Zdelo se mi je, da pot itak poznam, tako da ne bo panike. Na poti sem srečala Anno, ki se je s prijatelji ravno vračala s plaže, pa je rekla, da gre z menoj pogledat na žur. In pot sva nadaljevali skupaj. Še dobro, ker me je bilo že kar malo strah. Cesta, ki jo sicer poznam, ponoči izgleda povsem drugače. Tema, tema in tema. Niti ene luči ni, svetloba zvezd pa ne prodre čez gozdič, skozi katerega pelje pot. Nikjer nobenega avtomobila, pešcev že tako ali tako ni, hišo srečaš pa res le vsake tri kvatre. No, vsaj zajcev je bilo veliko, nekaj sem jih skoraj povozila, ko so se iznenada pojavili pred mojim avtomobilom. Samo upala sem, da me Willy, the White Thunder, moj avto, ne pusti na cedilu, ker tam tudi telefon ne lovi, da bi koga lahko poklicala, če bi kje obstala.

Prišli sva do plaže in po navodilih sodeč morava le še malo naprej, nato pa bova na desni strani zagledali neko pot. No, ta še malo naprej je pomenil še cca. 10 minut vožnje do table, ki označuje plažo, od tam pa spet 10 minut vožnje do prvega in edinega odseka, poti, po kateri sva se vozili nadaljnih 10 minut, da sva prišli do odcepa, ko nisva več vedeli, ne kam, ne kako. Še vedno je bila tema in še vedno o kakšnem življenju (razen o zajcih) ni bilo ne duha ne sluha. “Hm, a sva midve prou? Dej poklič Malteja pa ga še enkrat vpraši..” “Ja, kako pa nej jih pokličem, če pa telefon kle ne lovi?” “Ma nč, greva kr kle naprej…” Makedamska cesta se je nenadoma končala in znašli sva se na nekakšni travniški stezici, vse naokoli (kolikor sva pač v soju luči lahko videli) pa so bile krave (krave tu ne spijo v hlevih, ampak so celo leto, dan in noč, na prostem). “Ne ne, nekje sva falili, greva nazaj.” In sva se obrnili, a sva zopet prišli na križišče, kjer sva že bili, ob tem pa nisva opazili nobenega drugega odcepa. “Ja nič, očitno tista travniška pot le vodi nekam…” Ponovno sva poskusili, tokrat se peljali malo dlje, čez travnik, mimo krav, prečkali sva neko ograjo, prišli v nekakšen gozd, nato še do enega travnika in na koncu sva le zagledali neko hiško s prižganimi lučmi. “Mogoče sva pa le našli!” “Kam pa vidve punce?” “Na žur, ddddd! A ni kle?” “O ne ne, še mal naprej morta.”

Na cilj sva prispeli ob 22h, z uro zamude. A najinih prijateljev ni bilo od nikoder. Kasneje sva izvedeli, da so oni povsem falili in tako žur našli šele ob polnoči. Kakorkoli, avto sva pustili spet na nekem travniku, od tam pa sva sledili nekim lučkam posejanimi v travo. Končno sva zaslišali tudi glasbo in zagledali luči. Očitno sva le prav prišli!

Tam pa… smeh! Česa takega še nisem videla! Sredi nekega travnika so postavili nekakšno leseno uto, vanjo obesili stare rjuhe (kao dekoracija), pripravili light show (boljši kot v marsikakšnem diskaču) in zgradili “oder” za DJ-ja. Še dobro, da na žur nisem vkorakala v kakšnih petkah (ha ha, kot da sem že kdaj), pač pa v japankah, pa še slednje so bile povsem neprimerne za plesišče iz mivke in sena. Folk pa… Poznali nisva nikogar, nikogar nikdar prej še videli nisva. Kot sva ugotovili, so žurerji večinoma bili okoliški kmetje in farmerji, prišle pa so kar celotne družine, od staršev, otrok in še kakšno babico so zravn pripeljali. Sredi plesišča se je v nekem trenutku znašel celo pes. Muzka huda, pijačo pa si je prinesel vsak sam. V nekem trenutku je mimo prišla neka bejba, pobrala vstopnino in nama na obraz zarisala indijanske črte. In bili sva eni izmed njih 🙂

Baje naj bi to bil že drugi tradicionalni žur v hlevu…

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s