Dež, zvezde in ovca

Tih deževen dan… več kot primeren za pisanje bloga 🙂

Sredi januarja je na pot po južnem otoku Nove Zelandije odšla Thekla in s Filipom sva ostala sama. Ko hiša predstavlja eno samo sobo, se odsotnost enega človeka močno pozna, ampak  vseeno je bil tu še Filip, tako da sem nekako preživela. Čez 14 dni pa je odšel še on, prav tako na potep po jugu. Odpeljala sem ga na letališče in že na poti nazaj mi je bilo nekako tesno, ko pa sem se vrnila domov, sem samo padla v neutolažljiv jok. Vse je bilo prazno, za nobenim mi ni bilo treba pospravljati, noben za mano ni pomil posode, nikogar ni bilo, s katerim bi skupaj posedala na terasi, s katerim bi skupaj kovala načrte, kaj početi v naslednjih urah, avto sem imela samo zase, ni se mi bilo treba nikomur prilagajati… Počutila sem sem naravnost grozno. Nisem si mislila, da se bom tako navadila na Theklo in Filipa, na to, da je ves čas nekdo ob meni in počutila sem se krivo za vsako misel, ko sem si zaželela, da bi bila tu sama. Ja, včasih sem ju imela tudi poln kufer 🙂 V roke sem vzela polkilsko vrečo M&M-sov (bonboni) in si privoščila maraton Friends-ov, vse dokler nisem v solzah zaspala. Naslednje jutro pa spet… kruta realnost… prav osamljeno sem se počutila… V pomoč mi ni bil niti ocean, saj je bilo večino časa flat (brezvalovje) 😦

S problemom sem se aktivno spopadla. Večino časa sem preživela kar v restavraciji. “Lana, lahko greš domov, saj ni več kaj početi.” “Ne ne, še to moram pospraviti, pa še to za jutri pripraviti, pa…”. Samo, da mi ni bilo treba vrniti se v prazen dom. Postala sem tudi bolj socialna. Na poti domov sem tako obiskala vse prijatelje, ki jih imam, igrali smo beachvolley, floatali smo po kanalu, začela sem igrati celo biljard, sem ter tja smo skupaj pripravili večerjo in podobno. Čez nekaj dni pa je na obisk prišla še Barbara, Slovenka, ki se potepa po NZ in pot jo je zanesla tudi v Raglan. Pa sem jo kar k sebi povabila, je vsaj spet nekdo posodo namesto mene pomil 🙂 V nedeljo pa me je razveselil SMS od Thekle, da se vrača že naslednji dan. Jupiiiiiiiiiiiiiiii! Tako se nisem najbrž še nikogar razveselila! Končno je naša hiša spet malo zaživela 🙂

S Theklo sva se lotili manjših hišnih popravil. Morda sem že omenila, ampak tile Kiviji za svoje imetje ne skrbijo prav dobro. Okoli hiš je vse nastlano, v hišah pa vse razpada. Prav smisla za estetiko ravno nimajo! In tako smo imeli na vrtu ful lepo, ampak povsem zarjavleo in na pol polomljeno mizico. V roke sva vzeli šmergl papir in  z njim napadli mizico. Temu je sledilo barvanje, sušenje, postavitev na pravo mesto, nakup rož in drugega okrasja in čez nekaj dni sva mizico lahko ponosno občudovali. Sedaj je na vrsti sekanje zelenja okoli terase, morda bomo na ta način dobili kakšen žarek sonca več. Lahko rečem, da sva s Theklo počasi že prava hišna mojstra 🙂

V soboto sem se zbudila že ob 5. uri zjutraj. Zunaj je bila še trda tema. Hm, če sedaj zaspim nazaj, se pred sedmo ne bom zbudila, takrat pa bodo v vodi že vsi. Če hočem imeti res nepozaben sešn, se moram spokati takoj. Na plaži sem bila že pred šesto. A vseen nisem bila prva! En lokalc, ki je vedno že v vodi, ko jaz uspem priti do plaže, je bil tudi tokrat že tam. In pravkar se je vrnil z jutranjega jogginga. Vseeno, v vodo sem šla takoj za njim, še vedno v popolni temi. Ob prvem odpeljanem valu so bile na nebu še zvezde. Naaaaaaaajlepš! Vala sploh ne vidiš, samo nekaj se dviga za tabo, nimaš nobenega občutka, kako velika je zadeva in kje se bo zlomila. Kakšen te zmelje, spet naslednjega ne ujameš, potem pa te samo nekaj potegne za sabo, telo deluje samo od sebe in že stojiš na deski in slediš valu. Občutek je fantastičen. Izza plaže me je nato počasi pozdravilo še prelepo jutranje sonce. Lepšega darila za rojstni dan si ne bi mogla zamisliti! Kmalu so v vodo prišli še ostali in tako sem se že malo po sedmi uri odpravila nazaj domov. Tam pa… baloni, zajtrk, tortica, svečke, darilo in Thekla z “Alles Gute zum Geburtstag!” Aaaaaaaaaa, kok je blo lepoooooooooo! Počutila sem se kot da bi pravkar dopolnila 5 let (in ne 30)…

Hm, 30 let… Prav smešen občutek. Meni se to namreč zdi strašno staroooooo. Ne vem, to so ljudje, ki živijo povsem resno, hodijo v resno službo, odplačujejo kredit za stanovanje, kupijo si že vsaj tretji avto, na skrbi imajo vsaj že kakšnega otroka, pravkar pa se odločajo še za nakup zlatega prinašalca. Tako izgledajo 30-letniki v moji glavi, čeprav če sem čisto poštena, takšnih 30-letnikov poznam manj kot vseh drugačnih ljudi pri teh letih. To pa pomeni tudi, da se sama sploh ne počutim tako oz. toliko staro in vsakič, ko mi kdo reče “Kaj? Kok si ti stara? 30? A si zihr? Sploh ne deluješ tako!” odvrnem “Ja vem, tudi sama težko verjamem, ampak v pasušu tko piše.”

Popoldne sem povabila vse prijatelje na piknik. Dress code: boardies & bikinis. To je bil namreč moj prvi rojstni dan, ki sem ga lahko praznovala v kopalkah! No, Nina je imela sicer prav, ko je rekla, da ne razume, kaj me je vsa leta prej oviralo, da si nisem za rojstni dan oblekla kopalk… S Tkelo sva pripravili en kup solat, prigrizkov in zadev za na žar, s čimer sva goste naravnost navdušili. Običajno zabave tu potekajo na način “Ej, dons je žur pr ns! Dej ulet!” in ve se, da vsak s seboj prinese vse, kar sam potrebuje za dober žur. Nič slabega, ampak najin žur je bil prvi, kjer sva se dejansko potrudili za goste in nekaj tudi pripravili. In povabljenci so bili navdušeni! Manjkala ni niti torta! Mmmmmmm, čisto prava čokoladna torta, najboljša ever! Naredil pa mi jo je kar šef v restavraciji. Sicer sem ga 14 dni prosila zanjo, pa je najprej rekel, da takšne torte si ne morem privoščiti, nato je počasi pristal na to, da mi bo naredil eno po “reasonable price”, ko pa sem jo prišla iskati, mi jo je kar dal. “Ne morem ti prodati torte, ki sem jo zažgal…” No, če je ta torta bila zažgana, mislim, da bi moral zažgati vsako, ki jo speče, ker tako dobre torte pa še nisem jedla! Zvečer smo se spokali še v mesto, v edini klub, ki ga imamo v mestu. Tam pa… verjetno je to bila prva sobota, ko se tam ni dogajalo prav nič, niti glasbe ni bilo. Še dobro, da je lastnik lokala moj sosed in surfer, tako da sva hitro našla skupni jezik in ni trajalo dolgo in že smo prinesli svoje računalnike, Malte in Johann pa sta se prvič poskusila kot čisto prava DJ-ja. Vse kar lahko rečem je, da tako dobre muzke tam še niso vrteli! Ponoči sva se s Theklo izmučeni vrnili domov in se preden sva popadali v posteljo zazrli še v zvezde. Nebo je bilo jasno in nad Whale Bayem je ob takšnih nočeh mogoče videti najlepšo Mlečno stezo oz. Rimsko cesto. Zaspala sem z eno samo mislijo: “Če se bodo trideseta tako nadaljevala, kot so se začela… jih komi čakam!”

Pred nekaj dnevi sva s Theklo odšli na obisk farme v Waitetuni, bližnji vasici. V surf šoli, kjer delam v prostem času, učim otroke iz te vasi in zadnjič sem klepetala z eno izmed mam, pa je rekla, da imajo farmo srnjadi in kup drugih živali, in da se lahko kadarkoli oglasim na obisku. “A ovco mate kkšno? Tako za božat?” “Itak!” In res, poleg en dan starih pujskov, velikih prascev, kužkov in srn, sva končno srečali in božali tudi ovco. Ker hud pulover je mela!

Utrujeni sva zvečer zaspali, ko je sredi noči nekdo začel trkati po vratih. Najprej sploh nisem dojela, nato sem se le prebudila, zaspano zlezla iz postelje, tam je bil pa nihče drug kot Filip! Aaaaaaaaa, a ti si že nazaaaaaaaaj! In naša mala “indijska” družina je spet popolna! Res ju je lepo imeti ob sebi 🙂

 

9 thoughts on “Dež, zvezde in ovca

  1. govoru sem s tvojim očijem in komi čaka da prideš domov….ma velik za pospravt okrog hiše, pa kej za pošmerglat pa za pobarvat…je čist navdušen :)))
    a si uprašala ovco če sleče svoj pulover pa ga da teb??

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s