Jesenska pripoved

Po celem mesecu sončnega in toplega vremena ter hudičevo dobrih valov,  je končno prišel tih deževen dan, brez vsakršnih obveznosti, ko lahko brez kakršnekoli slabe vesti poležavam v postelji in se končno lotim novega bloga…

Poletja in poletne sezone je definitivno konec. Mesto se je spraznilo, restavracije in trgovinice čez teden bolj kot ne samevajo, sončni vikendi privabijo kakšne enodnevne turiste iz notranjosti dežele, backpackerji množično odhajajo na južni otok, v zimsko sezono, sredi delovnega dneva imaš valove le zase, noči so postale presneto hladne. Težko torej rečem, da je tu vse po starem, predvsem tudi zaradi dejstva, da sva s Theklo pred kratkim izgubili službo v najini restavraciji. Praktično čez noč sva se znašli na cesti. Ja, ko ti gre nekaj narobe, ti gre vse narobe. Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da nam je zopet zmanjkalo vode. Odhitela sem na plažo, kjer sem imela sicer zelo simpatično skupino surfarskih tečajnikov, a kaj ko smo naslednje 3 ure preživeli v hudem nalivu in močnem vetru. Tako kot me je tistega dne zeblo, me ni že zelo dolgo. Ko sem končno prispela do avta in ga zagrela, mi je Thekla poslala SMS, da sva od danes naprej brezposelni. “Hm, v tem trenutku rabm samo šalco vročga čaja, potem bom pa naprej razmišlala…” A kaj ko doma še vedno nismo imeli vode…

Restavracija, v kateri sva s Theklo preživeli večino časa zadnjih nekaj mesecev, je bankrotirala. Šef je bil očitno v prevelikih dolgovoih in banka se je naveličala njegovih obljub o poplačilu ter blokirala vse njegove račune. No, ob takem vodenju restavracije bi bilo kaj drugega težko pričakovati… “Kaj bova pa zdej?” “Nič, najprej bova uživali v prvem prostem vikendu po zelo dooooolgem času, v ponedeljek pa se bova lotili iskanja nove službe!” Imeli sva plan…

Odkar sem prišla v Raglan, se vsaj dvakrat dnevno peljem mimo Bush Wainui Park, picknick area and walking tracks, in vsakič znova si rečem, da naslednjič se pa zagotovo ustavim. Končno mi je le uspelo in pred nekaj dnevi sem se vendarle sprehodila po tem majhnem, a hudo lepem parku…

Kadar pri nas ni valov, se zapeljemo proti jugu do plaže Ruapuke, ali pa odpedlamo preko zaliva na drugo stran, do plaže imenovane Mussel Rock. No, če imaš srečo in poznaš prave ljudi, potem ti ni treba pedlati, pač pa se namesto tega vsedeš v čoln in  čez nekaj minut se znajdeš na drugi strani. In tako sva se z Nickom odpravila na “surf trip”, ki pa se ni končal v vodi (valovi so bili še vedno premejhni oz. sva bila midva prelena), pač pa s potepanjem po farmi njegovih staršev…

Še preden sem se dobro zavelda, je vikend prišel h koncu. Napočil je ponedeljek, z njim pa je prišlo na vrsto tudi iskanje nove službe. In ja, zopet sem imela neverjetno srečo. Kot rečeno, sezone je namreč konec, zato že samih delovnih mest ni veliko, kaj šele prostih. “Kaj pa bi jaz počela? Ne vem sicer, če sem v dani situaciji sploh lahko zbirčna, ampak…” In sem se sprehodila od restavracije do restavracije, malo povprašala, malo poklepetala, v torek sem že imela intervju, v sredo sem začela delati, do petka sem imela dve službi. Black Sand, kamboška restavracija, in Eye Spy, trgovinica z oblačili. Očitno je mojega zabušavanja že spet konec 🙂

 

 

 

 

2 thoughts on “Jesenska pripoved

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s