Kafe moy, plen?

Po celem dnevu dela v kavarni sem utrujena. Po petih dneh dela sem izmučena. Komaj še stojim na nogah, v križu čutim bolečino, težko se koncentriram, lena sem. Komaj čakam konec delovnega dne in neizmerno se veselim prostih dni. Že med delom naredim plan, kaj vse bom počela, ko bom končno imela čas zase. Šla bom surfat, mogoče tečt, malo bom spet študirala tehnike pilatesa, knjigo bom brala, pogledala bom kakšen film, napisala bom blog, uredila bom fotografije, morda se bom pridružila štrikarskemu krožku. Za razliko od mojih sodelavcev…

Selin šteje 21 let, rojena je bila v Kambodži, nekaj let je živela v Maleziji, sedaj je že pol leta na Novi Zelandiji. Je del družine, ki ima v lasti restavracijo, v kateri delam. V letu 2012 je imela en prosti dan. En sam! S sestričnami je šla v kino. Sicer pa pride v restavracijo okoli desete ure zjutraj in tam ostane vse do nekje desete ure zvečer. In dela. Dan za dnem. Eno in isto. Plače nima, je ne rabi.

Ping Ping, še ena članica družine, je stara 16 let. V Aucklandu hodi v šolo, od ponedeljka do petka, v petek popoldne pa pride v Raglan in dela v restavraciji vse do nedelje zvečer. V ponedeljek mora nazaj v šolo. No, včasih se ji tudi ne da v šolo, tako da kar ostane in dela v restavraciji še kakšen dan ali dva. Ima najnovejši iPhone, iz katerega sem ter tja pošlje kakšen SMS. Za delo ni plačana.

Him je lastnik restavracije. Mož srednjih let cele dneve dela v pekarni (ki jo ima prav tako v lasti), popoldne pa pride v restavracijo, kjer cel večer kuha za goste. Dan za dnem z izjemo ponedeljka, ko je restavracija ob večerih zaprta. Takrat pripravlja stvari za prihajajoči teden.

Ko sem utrujena in se mi ne da več delati, vedno pomislim na njih. Kako zmorejo? Kaj jih žene naprej? Kaj imajo od življenja? Imajo vse, kar si zaželijo, a pravzaprav prav nič ne potrebujejo. Kaj ti bo najnovejši telefon, ko pa nimaš prijateljev, ki bi jih lahko poklical? Zakaj bi si kupil novo obleko, ko pa je nimaš kam nositi? Še k frizerju se ti ne splača iti, saj moraš v restavraciji lase imeti ves čas spete v čop. No, to je moj pogled na celotno zadevo, njihov je verjetno povsem drugačen. Oni si verjetno mislijo, kaj boš z vsem prostim časom? Umrl od dolgčasa verjetno? In tako kot jaz ne morem razumeti njih, oni ne morejo razumeti mene. Izhajamo iz dveh povsem različnih kultur…

Kljub različnemu dojemanju sveta in življenja pa odlično shajamo skupaj. Kadar ni veliko gostov, me Seline uči  kambodžčine (tako si lahko v Kambodži naročim kavo, če se tam slučajno kdaj znajdem: “Kafe moy, plen?”), brati še ne znam, podpišem pa se že lahko (malo bom morala še vaditi, preden bodo v Kambodži to znali prebrati), za predjed vam lahko ponudim spomladanske zavitke, katerim bo sledil rumeni curry, ob sladici iz kokosovega mleka, banan in tapioke pa se vam bo zvrtelo v glavi. Ja, tudi kuhati se učim 🙂 Nasprotno, jaz Seline učim brati in pisati v angleščini. Tega namreč ne zna, po njenem mnenju tega niti ne potrebuje. Za življenje v restavraciji ji zadošča, da pozna kratice, iz katerih razbere, kakšno kavo mora narediti (L kot latte in FW kot flat white).

Kadar so dobri valovi, Seline prosim, če lahko prej zaključim z delom in vedno me spusti domov, sama česa takega sicer ne bi storila. Ko čez cesto zagledam Lairda Hamiltona (ene najboljših big wave rajderjev na svetu), se mi samo smeji, ko kot zmešana kura tečem za njim in ponosno pridem nazaj z njegovo fotko. Kdo je Laird, se njej tudi sanja ne.

Laird je prišel s svojo ekipo iz Havajev, saj je bil napovedan ogrooooomen swell (valovanje). Surfe so zamenjali za hydrofoil in odfurali najdaljši val, ker je izgledalo takole: http://www.youtube.com/watch?v=ToJI-QqrCxA. Za vse običajne smrtnike so bili valovi tisti dan preveliki, smo pa zato imeli res lepe pogoje za surfanje naslednji dan – sonček, top valovi, predvsem pa moj prosti dan 🙂 Čez nekaj dni nas je razveselila Superluna in ker se baje živi le enkrat, smo si kljub mrazu privoščili nočno surfanje. Noč je bila namreč tako svetla, da si lahko bral celo časopis. Spet naslednjič smo se vtihotapili na sosedovo teraso in se ob opazovanju sončnega zahoda namakali v njegovem jakuzziju (soseda seveda ni bilo doma 🙂 ), večer pa smo zaključili z backgammon turnirjem. Nisem zmagala… 🙂 Ko zaključim s pisanjem tega bloga, pa se bom lotila kvačkanja. Ja, kljub temu, da se ob delu zabavam, v prstem času še toliko bolj uživam!

 

3 thoughts on “Kafe moy, plen?

  1. Življenje ni potica, al kaj :))) Dej pokaž fotko z Lairdom, pa pošl kravce! BTW, nism vedu, da se foil tud pumpa ko furaš, res je smešn 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s